VSE PRIDE DO TEBE, SAMO OD SEBE - KO DOVOLIŠ IN DOPUSTIŠ
»Črna ni črna in bela ni bela, razen če tako izbereš. Lahko je karkoli.«
Kam naprej, ne gre nazaj, sem sredi pekla ali vstopil sem v raj? Hmm…zmeda, iskanje, samega sebe, drugih, katerekoli oporne bilke, da lahko sploh veš, kdo si. Da lahko ohraniš nek mentalni konstrukt o samem sebi. Izgubiti se v popolnem zaupanju, izgubiti se v neznanem, pozabiti na vse, kar smo mislili da smo in odkriti vse tisto, kar šele prihaja. V resnici že ves čas prisotno, le našemu umu in glavi odsotno.
Nima veze. Včasih teža, drugič radost, tretjič jeza, kasneje lahkotnost in bližina. VSE je tukaj, odpreti se novim potencialom zna biti na trenutke velik izziv, prestop iz starega v novo, odpreti oba očesa, da končno ugledaš nebesa. Ni več tal pod nogami, zato je morda čas, da začnemo leteti!
Poezija se nadaljuje, vendar poezija ne živi v glavi. JE tok, je obstoj in je privlak. Je glas, božanski dotik in je pesem. Je rojstvo, je smrt in je svoboda. Vse v enem in vsepovsod. Ljubiti trenutek je čar mojstrstva. Um ne razume, kaj pomeni biti v trenutku. Ta pogosto uporabljena fraza ponavadi prihaja iz mentalnih delov in le redko kdo jo zares občuti. A vsem je na zavestni ravni dobro poznano, da kjer ni občutka, ni kreacije. Ali pa je zelo omejena. S tem ko sebe končno postaviš v SEDAJ, pritegneš vse tisto, kar je v tvojem »najvišjem« interesu, prepustiš se PRISOTNOSTI in začutiš jo v telesu.
Zažariš sam od sebe, zasijejo skriti deli, seveda, ko si dopustiš. Zavest, duša pozna le sedanji trenutek. Nič drugega nikdar. Tam se bohoti svobodna kreativnost, tista prava, neomejena – brez navlake prepričanj in uma, zaljubi se vase in zberi obilje poguma. Poguma zavesti, poguma strasti, saj ko si zaupaš, vse se zgodi. Ne prekmalu, ne prepozno, ampak točno v pravem momentu. Ničesar ne boš nikdar zamudil, ničesar ne boš nikdar izpustil, vsi potenciali so ti večno na voljo. Izbiraj in dopusti. Spusti jih do sebe…tu je trik: BREZ OMEJEVANJA. Lepo, enostavno, nežno. Vse pride samo.
Levo, desno, iščeš smer, včasih si angel, drugič si zver. Morda tega ne pokažeš navzven, a vsak izmed nas ima kdaj dan, ko bi vse poslal v tri krasne!! Lahko uporabiš tudi kakšen bolj sočen izraz (v originalu sem ga) in ga izrečeš naglas. Oo, kakšna svoboda leži v tem izpustu, v tejle izjavi, kletvice dostikrat osvobodijo, saj zajamejo prav tisto energijo, katera želi biti izražena in katero običajno ne spustimo od sebe. »Ker ni prav, ker so nas tako naučili, ker nas je strah. Kaj si bodo pa drugi mislili? Le kaj si bodo mislili o meni, če pokažem vse kar sem? Da sem čuden, da sem slab človek, da sem tisti »posebnež«. Za njih naj ti bo brezpogojno vseeno, niso pomembni!
V resnici se sami soočajo z enakimi zadevami, ok – podobnimi, in na skrivaj počnejo vse to. Kdo pa sploh so te »drugi«? Za nas so seveda, kot rečeno, popolnoma nepomembni. Kakorkoli, tudi energije napetosti in jeze ter obupanosti nad sabo in svetom, so del tega obstoja. Kasneje jih je vse manj, ko si jih dovoliš sprejeti in s tem integriraš zlorabljene, boleče dele. Kjer ni upora in kjer ni nadzora, lahko steče tok in s tem razpustimo stare vzorce, cikluse.
Seveda sedaj to ne pomeni, da hodiš naokoli in iščeš prepire, se jeziš in obtožuješ druge, delaš dramo in galamo ter namenoma ustvarjaš totalen kaos iz svojega življenja. Ne, ni potrebe po tem. Lahko se zgodi, da pride do kakšne napetosti, a nič zato. Spustiš in greš naprej. Bistvo vsega zapisanega je v tem, da si dovoliš biti vse kar si. Poljubiš, vzljubiš in spustiš od sebe, kar ti ne ustreza več.
Hudiču je pač potrebno pogledati naravnost v oči, ker če mu ne, ima še vedno moč nad nami. Vse to je absolutno iluzija, a dobro vemo, kako resnična je lahko na trenutke. Ti sam izbiraš, kaj bo ostalo v tvojem življenju, kako se boš izražal in katere stvari bodo krasile in bogatile tvoje bivanje. A brez dvoma se zavestno kreiranje začne takrat, ko strah in nezaupanje nimata vodilne moči nad nami. Izraz moč uporabljam zgolj zavoljo same razlage, moč je v novi energiji odvečna beseda.
Vsako razsvetljeno bitje kreira iz popolnega polja sprejemanja, ljubezni in zaupanja in »moč« nima v tem krogu kaj iskati. Svet je vsekakor še močno pod vplivom iger moči, saj so namreč le-te izredno mamljiva droga, katera nas je gnala naprej oz. žene v prihodnost skoraj celoten svet. Kjer je v uporabi »moč«, je v ozadju strah. Strahovi so pomanjkanje ljubezni do sebe in s tem nezmožnost prevzetja odgovornosti za vse kreacije, ki so se nam kdajkoli zgodile in se še bodo. S tem smo v položaju žrtve, saj na določeni ravni trdimo, da nismo kreator vseh situacij, ki prihajajo.
Česa te bo strah, ko veš, da zavestno kreiraš svoje življenje? Zagotovo bodo na poti izzivi, a nič te ne more raniti oz. ubiti, dokler sam tega ne dovoliš. Ne s silo, pač pa z izbiro. Ko izbereš ŽIVLJENJE, se vse energije začnejo usklajevati temu ustrezno. Tisti, ki potrebujejo silo za svoje funkcioniranje, se avtomatsko izognejo tvoji Prisotnosti, saj jim ne omogočaš tistega, kar iščejo.
Vidimo, kako je vsa okolica in zunanjost, na nek način projekcija naše notranjosti. Privlačiš tisto, kar SI. Oziroma, kar misliš da si. V univerzumu obstajajo vibracijska ujemanja in nobene osebe nikoli ne srečamo naključno, v nobeni situaciji se ne znajdemo »po nesreči« in nikoli, prav nikoli niso drugi tisti, ki bi usmerjali naše življenje. Z globlje ravni smo vedno mi KREATOR. Zato je sedaj dovolj obtoževanja drugih za bolečine, ki jih nosimo v sebi, dovolj »zgovarjanja« na partnerje, družino, družbo za »neuspehe« in nezmožnost premika (kamorkoli že) in vsekakor dovolj igranja IGER MOČI.
Popolnoma odveč so. So mikavne, na momente zabavne, a gledano iz širše perspektive, so blokada do pretočnega, svobodnega vsakdana, kjer spuščamo vse energije v življenje na lahek način. Vsaka malenkost je tam, točno takrat ko mora biti, ne trenutek prekmalu, ne trenutek prepozno. Resnica je, da je življenje v svoji naravnosti veliko bolj podobno pravljici, v kateri se vedno vse izide tako, kot se mora. In v sebi vemo, da se bo. Ko poslušamo pravljico, je v nas zaupanje, vedenje, da je vse v najlepšem redu. Smo zmožni svoje življenje prav tako pogledati kot pravljico in z globokim zaupanjem stopati po svoji poti?
Tisočkrat bolj resnični so pravljični dogodki, zapisani v knjigah, kot pa življenje in svet, v katerem smo bili rojeni in vzgojeni. Večina stvari, ki jih vidimo okoli sebe, ni nič drugega kot zelo prepričljiva iluzija, iskreno in surovo rečeno, TOTALNO IZMIŠLJENO »SRANJE«.
Ni več potrebe po tem, da bi bila iluzija del našega obstoja, le izbrati je potrebno. Sčasoma se sprememba zgodi. Zavest je tista, ki upravlja z energijami. Zavest ne vsebuje energije, to je nujno poudariti. Marsikdaj slišimo, da je vse ENERGIJA. Ne, ni res. Sama ZAVEST, prisotnost JAZ SEM, ne vsebuje niti kančka energije. Zavest je skreirala energijo, zato da se lahko z njo igra in izraža. Zatorej, če si se spravil v določeno situacijo, se lahko spraviš tudi ven iz nje. Tako enostavno je, le dopustiti je treba…
Naj te ne bo strah sprememb, spremembe osvobajajo in peljejo k pravemu JAZU. Nič več laži, nič več natolcevanj, nič več »zgodbic« in vlog. Ko rečeš in začutiš besedi: »NIČ VEČ«, takrat se energije premaknejo. To je zavestna, dušna izbira in le-ta ima resnično kreatorsko zmožnost. Vse ostalo je brez veze, igrice za male ljudi, ki pa so še kako, in to odprtega srca zapišem iz lastne izkušnje: vabljive, zabavne in mikavne. Zaradi tega tudi ne želimo iz njih. Ker jih imamo radi. No, vse do neke točke; vse do svoje mere. Potem je DOVOLJ.
Se pravi, ko si v svoji prisotnosti JAZ SEM, JAZ OBSTAJAM, si v SEDAJ. Trenutek pritegne energije sam od sebe, da ti služijo, ti ustrezajo, te podpirajo in razširjajo. Veselijo, radostijo - z vso strastjo! Ni truda, ni sile in nobene zunanje »čudežne vile«. Si le TI, ti si tisti, ki ustvarja in si ljubezen ter svobodo podarja. Druga bitja vam bodo na razpolago, a šele takrat, ko se zavedate svoje VELIČINE in ne kličete obupano na pomoč drugih, da vas rešujejo, ampak iz vsega sočutja in ljubezni do sebe, dopustite, da se rešitve pojavijo same od sebe in jih reka prinese v življenje. Izziv, vem da je, enormen izziv! A zveni tako slastno, tako ljubeče, nežno, tako strastno!
Vse bolj me vleče na pot, kjer dovoljujem, da energije dostopajo do mene, ne da jih iščem in se trudim (skozi glavo). Sem na cesti v nebesa, vsak izmed nas je, če tako izbere in najbolj presenetljivo je ravno spoznanje, da so NEBESA že prisotna. Tukaj in zdaj. Umetnost je v tem, da si jih dovolimo videti. Premikamo se namreč iz mentalnega v zavestno delovanje.
Zaključil bom s kletvico, ne kaj pretirano sočno, pa vendarle. Takole sem dojel vse skupaj:
»Vse pride do tebe, samo od sebe, ko si ti jebe!«
»Jebe« zares, ne samo z besedami. Takrat dopustiš, glava je tiho in Zavest žari! TI ŽARIŠ!
Vso »čvekanje«, planiranje in dolgovezenje , ki se odvija v človeku, je seveda mentalno…
Z ljubeznijo,
Prince La Erosius – James E.Maestro
Kam naprej, ne gre nazaj, sem sredi pekla ali vstopil sem v raj? Hmm…zmeda, iskanje, samega sebe, drugih, katerekoli oporne bilke, da lahko sploh veš, kdo si. Da lahko ohraniš nek mentalni konstrukt o samem sebi. Izgubiti se v popolnem zaupanju, izgubiti se v neznanem, pozabiti na vse, kar smo mislili da smo in odkriti vse tisto, kar šele prihaja. V resnici že ves čas prisotno, le našemu umu in glavi odsotno.
Nima veze. Včasih teža, drugič radost, tretjič jeza, kasneje lahkotnost in bližina. VSE je tukaj, odpreti se novim potencialom zna biti na trenutke velik izziv, prestop iz starega v novo, odpreti oba očesa, da končno ugledaš nebesa. Ni več tal pod nogami, zato je morda čas, da začnemo leteti!
Poezija se nadaljuje, vendar poezija ne živi v glavi. JE tok, je obstoj in je privlak. Je glas, božanski dotik in je pesem. Je rojstvo, je smrt in je svoboda. Vse v enem in vsepovsod. Ljubiti trenutek je čar mojstrstva. Um ne razume, kaj pomeni biti v trenutku. Ta pogosto uporabljena fraza ponavadi prihaja iz mentalnih delov in le redko kdo jo zares občuti. A vsem je na zavestni ravni dobro poznano, da kjer ni občutka, ni kreacije. Ali pa je zelo omejena. S tem ko sebe končno postaviš v SEDAJ, pritegneš vse tisto, kar je v tvojem »najvišjem« interesu, prepustiš se PRISOTNOSTI in začutiš jo v telesu.
Zažariš sam od sebe, zasijejo skriti deli, seveda, ko si dopustiš. Zavest, duša pozna le sedanji trenutek. Nič drugega nikdar. Tam se bohoti svobodna kreativnost, tista prava, neomejena – brez navlake prepričanj in uma, zaljubi se vase in zberi obilje poguma. Poguma zavesti, poguma strasti, saj ko si zaupaš, vse se zgodi. Ne prekmalu, ne prepozno, ampak točno v pravem momentu. Ničesar ne boš nikdar zamudil, ničesar ne boš nikdar izpustil, vsi potenciali so ti večno na voljo. Izbiraj in dopusti. Spusti jih do sebe…tu je trik: BREZ OMEJEVANJA. Lepo, enostavno, nežno. Vse pride samo.
Levo, desno, iščeš smer, včasih si angel, drugič si zver. Morda tega ne pokažeš navzven, a vsak izmed nas ima kdaj dan, ko bi vse poslal v tri krasne!! Lahko uporabiš tudi kakšen bolj sočen izraz (v originalu sem ga) in ga izrečeš naglas. Oo, kakšna svoboda leži v tem izpustu, v tejle izjavi, kletvice dostikrat osvobodijo, saj zajamejo prav tisto energijo, katera želi biti izražena in katero običajno ne spustimo od sebe. »Ker ni prav, ker so nas tako naučili, ker nas je strah. Kaj si bodo pa drugi mislili? Le kaj si bodo mislili o meni, če pokažem vse kar sem? Da sem čuden, da sem slab človek, da sem tisti »posebnež«. Za njih naj ti bo brezpogojno vseeno, niso pomembni!
V resnici se sami soočajo z enakimi zadevami, ok – podobnimi, in na skrivaj počnejo vse to. Kdo pa sploh so te »drugi«? Za nas so seveda, kot rečeno, popolnoma nepomembni. Kakorkoli, tudi energije napetosti in jeze ter obupanosti nad sabo in svetom, so del tega obstoja. Kasneje jih je vse manj, ko si jih dovoliš sprejeti in s tem integriraš zlorabljene, boleče dele. Kjer ni upora in kjer ni nadzora, lahko steče tok in s tem razpustimo stare vzorce, cikluse.
Seveda sedaj to ne pomeni, da hodiš naokoli in iščeš prepire, se jeziš in obtožuješ druge, delaš dramo in galamo ter namenoma ustvarjaš totalen kaos iz svojega življenja. Ne, ni potrebe po tem. Lahko se zgodi, da pride do kakšne napetosti, a nič zato. Spustiš in greš naprej. Bistvo vsega zapisanega je v tem, da si dovoliš biti vse kar si. Poljubiš, vzljubiš in spustiš od sebe, kar ti ne ustreza več.
Hudiču je pač potrebno pogledati naravnost v oči, ker če mu ne, ima še vedno moč nad nami. Vse to je absolutno iluzija, a dobro vemo, kako resnična je lahko na trenutke. Ti sam izbiraš, kaj bo ostalo v tvojem življenju, kako se boš izražal in katere stvari bodo krasile in bogatile tvoje bivanje. A brez dvoma se zavestno kreiranje začne takrat, ko strah in nezaupanje nimata vodilne moči nad nami. Izraz moč uporabljam zgolj zavoljo same razlage, moč je v novi energiji odvečna beseda.
Vsako razsvetljeno bitje kreira iz popolnega polja sprejemanja, ljubezni in zaupanja in »moč« nima v tem krogu kaj iskati. Svet je vsekakor še močno pod vplivom iger moči, saj so namreč le-te izredno mamljiva droga, katera nas je gnala naprej oz. žene v prihodnost skoraj celoten svet. Kjer je v uporabi »moč«, je v ozadju strah. Strahovi so pomanjkanje ljubezni do sebe in s tem nezmožnost prevzetja odgovornosti za vse kreacije, ki so se nam kdajkoli zgodile in se še bodo. S tem smo v položaju žrtve, saj na določeni ravni trdimo, da nismo kreator vseh situacij, ki prihajajo.
Česa te bo strah, ko veš, da zavestno kreiraš svoje življenje? Zagotovo bodo na poti izzivi, a nič te ne more raniti oz. ubiti, dokler sam tega ne dovoliš. Ne s silo, pač pa z izbiro. Ko izbereš ŽIVLJENJE, se vse energije začnejo usklajevati temu ustrezno. Tisti, ki potrebujejo silo za svoje funkcioniranje, se avtomatsko izognejo tvoji Prisotnosti, saj jim ne omogočaš tistega, kar iščejo.
Vidimo, kako je vsa okolica in zunanjost, na nek način projekcija naše notranjosti. Privlačiš tisto, kar SI. Oziroma, kar misliš da si. V univerzumu obstajajo vibracijska ujemanja in nobene osebe nikoli ne srečamo naključno, v nobeni situaciji se ne znajdemo »po nesreči« in nikoli, prav nikoli niso drugi tisti, ki bi usmerjali naše življenje. Z globlje ravni smo vedno mi KREATOR. Zato je sedaj dovolj obtoževanja drugih za bolečine, ki jih nosimo v sebi, dovolj »zgovarjanja« na partnerje, družino, družbo za »neuspehe« in nezmožnost premika (kamorkoli že) in vsekakor dovolj igranja IGER MOČI.
Popolnoma odveč so. So mikavne, na momente zabavne, a gledano iz širše perspektive, so blokada do pretočnega, svobodnega vsakdana, kjer spuščamo vse energije v življenje na lahek način. Vsaka malenkost je tam, točno takrat ko mora biti, ne trenutek prekmalu, ne trenutek prepozno. Resnica je, da je življenje v svoji naravnosti veliko bolj podobno pravljici, v kateri se vedno vse izide tako, kot se mora. In v sebi vemo, da se bo. Ko poslušamo pravljico, je v nas zaupanje, vedenje, da je vse v najlepšem redu. Smo zmožni svoje življenje prav tako pogledati kot pravljico in z globokim zaupanjem stopati po svoji poti?
Tisočkrat bolj resnični so pravljični dogodki, zapisani v knjigah, kot pa življenje in svet, v katerem smo bili rojeni in vzgojeni. Večina stvari, ki jih vidimo okoli sebe, ni nič drugega kot zelo prepričljiva iluzija, iskreno in surovo rečeno, TOTALNO IZMIŠLJENO »SRANJE«.
Ni več potrebe po tem, da bi bila iluzija del našega obstoja, le izbrati je potrebno. Sčasoma se sprememba zgodi. Zavest je tista, ki upravlja z energijami. Zavest ne vsebuje energije, to je nujno poudariti. Marsikdaj slišimo, da je vse ENERGIJA. Ne, ni res. Sama ZAVEST, prisotnost JAZ SEM, ne vsebuje niti kančka energije. Zavest je skreirala energijo, zato da se lahko z njo igra in izraža. Zatorej, če si se spravil v določeno situacijo, se lahko spraviš tudi ven iz nje. Tako enostavno je, le dopustiti je treba…
Naj te ne bo strah sprememb, spremembe osvobajajo in peljejo k pravemu JAZU. Nič več laži, nič več natolcevanj, nič več »zgodbic« in vlog. Ko rečeš in začutiš besedi: »NIČ VEČ«, takrat se energije premaknejo. To je zavestna, dušna izbira in le-ta ima resnično kreatorsko zmožnost. Vse ostalo je brez veze, igrice za male ljudi, ki pa so še kako, in to odprtega srca zapišem iz lastne izkušnje: vabljive, zabavne in mikavne. Zaradi tega tudi ne želimo iz njih. Ker jih imamo radi. No, vse do neke točke; vse do svoje mere. Potem je DOVOLJ.
Se pravi, ko si v svoji prisotnosti JAZ SEM, JAZ OBSTAJAM, si v SEDAJ. Trenutek pritegne energije sam od sebe, da ti služijo, ti ustrezajo, te podpirajo in razširjajo. Veselijo, radostijo - z vso strastjo! Ni truda, ni sile in nobene zunanje »čudežne vile«. Si le TI, ti si tisti, ki ustvarja in si ljubezen ter svobodo podarja. Druga bitja vam bodo na razpolago, a šele takrat, ko se zavedate svoje VELIČINE in ne kličete obupano na pomoč drugih, da vas rešujejo, ampak iz vsega sočutja in ljubezni do sebe, dopustite, da se rešitve pojavijo same od sebe in jih reka prinese v življenje. Izziv, vem da je, enormen izziv! A zveni tako slastno, tako ljubeče, nežno, tako strastno!
Vse bolj me vleče na pot, kjer dovoljujem, da energije dostopajo do mene, ne da jih iščem in se trudim (skozi glavo). Sem na cesti v nebesa, vsak izmed nas je, če tako izbere in najbolj presenetljivo je ravno spoznanje, da so NEBESA že prisotna. Tukaj in zdaj. Umetnost je v tem, da si jih dovolimo videti. Premikamo se namreč iz mentalnega v zavestno delovanje.
Zaključil bom s kletvico, ne kaj pretirano sočno, pa vendarle. Takole sem dojel vse skupaj:
»Vse pride do tebe, samo od sebe, ko si ti jebe!«
»Jebe« zares, ne samo z besedami. Takrat dopustiš, glava je tiho in Zavest žari! TI ŽARIŠ!
Vso »čvekanje«, planiranje in dolgovezenje , ki se odvija v človeku, je seveda mentalno…
Z ljubeznijo,
Prince La Erosius – James E.Maestro
PRIHAJAJOČA KNJIGA: DOBRO JUTRO, DUŠA!