OSEBNOSTNA RAST IN "DELO NA SEBI" STA V RESNICI VELIKA ILUZIJA
Ničesar ni potrebno narediti, ničesar ni potrebno spremeniti, prav nič se ni potrebno spreminjati. Hmm…se sliši enostavno in osvobajajoče?! Ja, saj tudi je. To dojetje osvobaja v ogromni meri. V procesu spoznavanja sebe, na prehodu med gledanjem »ven« in gledanjem »navznoter«, se zgodi faza, ki lahko traja tudi nekaj življenj, ko postanemo »obsedeni« z iskanjem resnice v vseh mogočih virih. Od knjig, do delavnic, od filmov do najrazličnejših tečajev…to je vse lepo in prav, a glej ga zlomka, spet smo se obrnili navzven in iščemo modrost, skozi milijone informacij, ki nam stopijo na pot. Samo »iskanje« postane nova igra našega uma.
Kot pa vsi nekje v sebi dobro vemo, na takšen način ne gremo zares tja. Kam? Kdo bi vedel, v neznano, v prostrano, v zaupanje in ljubezen do sebe. Ta faza je sicer absolutno razumljiva, saj takrat, ko iz življenja začnejo odhajati stari vzorci, ljudje, službe, partnerji, vloge, ne ostane prav več veliko. In takrat se obrnemo točno tja. Potrebujemo namreč vsaj neka trdna tla pod nogami in »duhovnost« (ki to v večini primerov sploh ni), nam je odlična opora v tem času. Spet smo odkrili smisel. Um je našel oporno bilko. Vse skupaj ne izgleda več tako prazno in porazno. »Sedaj smo postali »duhovne« osebe, polni pozitivne energije, brundanja »OM«, izvajanja joge dvakrat na teden in živimo popolnoma zdravo. Če že nismo vegani, smo pa vsaj vegetarijanci.«
A se lahko nasmejemo skupaj? Za trenutek sem prekinil pisanje, ker sem se nasmejal sebi, ko se spomnim, kako sem vneto sledil jogam, meditacijam, knjigam in po domače rečeno, vsemu »spiritualnemu bullshitu«, ker sem bil prepričan, da sem pa sedaj zares našel modrost in smisel življenja. Bil sem smešen in uspešen, no vsaj zdaj se mi zdi tako, zaverovan vase in v tehnike, ki sem jih izvajal, kot hudič. To je bilo sveto. Branil bi novoodkrito znanje z vsem srcem, na nož…če bi kdo nasprotoval. In zagotovo je.
Z vso svojo vnetostjo sem šel naprej in tudi prišel tja, kjer ni več zunanjega vira, ki bi te lahko vodil in usmerjal, si le ti, z unikatno modrostjo duše, zaupanjem, da bo vse v redu, tako kot je, saj prideš do točke, ko čutiš, da si absoluten kreator najmanjše malenkosti. Potem greš le še naprej. Ne da se več nazaj. Je »malo« drugače kot prej, v fazi iskanja in igranja igrice z imenom »delo na sebi«.
Da pa ne bo napačnega razumevanja, ne želim proglasiti opisovane faze odkrivanja sebe skozi zunanje vire kot »slabe«. Sploh ne. Na določeni ravni nam služi 100 %. Skozi izkušnje, ki jih doživljamo tekom takšnega raziskovanja (seveda vsak individuum po svoje), se začnemo spominjati občutka, zavesti, ki nima veze z umsko navlako. Ne vemo točno za kaj gre, a globoko v sebi čutimo…slutimo. Želel sem torej poudariti, da je iz dušne perspektive, ko enkrat ugledamo zadeve precej širše, kristalno jasno, da je bila »osebnostna rast« iluzija prve vrste. Mojstrovina uma, da še zadnjič potrdi in ovrednoti sebe.
V našem primeru, skozi vlogo »duhovneža«, dostikrat »dobrega in pozitivnega človeka«. Ta Resnica bo za marsikoga izmed vas, ki tole berete (in za tiste, ki bodo kasneje prebirali članek oz. knjigo), precej boleča in težka za prebaviti. Ker to je vse, kar še imate. Nov zagon, nova strast in najnovejše spoznanje smisla življenja, niso nič drugega kot umska igra? Vse diete, meditacije, afirmacije, zakon privlačnosti in še in še…vse to stoji na majavih, mlahavih tleh? Da, dragi prijatelji, vse to stoji na majavih tleh. V svojem srcu prav vsak izmed nas še kako dobro ve, da je res. Vprašanje je, če si želi resnično VEDETI. Morda je pa igra vseeno še preveč mamljiva in zanimiva??
Kot pa vsi nekje v sebi dobro vemo, na takšen način ne gremo zares tja. Kam? Kdo bi vedel, v neznano, v prostrano, v zaupanje in ljubezen do sebe. Ta faza je sicer absolutno razumljiva, saj takrat, ko iz življenja začnejo odhajati stari vzorci, ljudje, službe, partnerji, vloge, ne ostane prav več veliko. In takrat se obrnemo točno tja. Potrebujemo namreč vsaj neka trdna tla pod nogami in »duhovnost« (ki to v večini primerov sploh ni), nam je odlična opora v tem času. Spet smo odkrili smisel. Um je našel oporno bilko. Vse skupaj ne izgleda več tako prazno in porazno. »Sedaj smo postali »duhovne« osebe, polni pozitivne energije, brundanja »OM«, izvajanja joge dvakrat na teden in živimo popolnoma zdravo. Če že nismo vegani, smo pa vsaj vegetarijanci.«
A se lahko nasmejemo skupaj? Za trenutek sem prekinil pisanje, ker sem se nasmejal sebi, ko se spomnim, kako sem vneto sledil jogam, meditacijam, knjigam in po domače rečeno, vsemu »spiritualnemu bullshitu«, ker sem bil prepričan, da sem pa sedaj zares našel modrost in smisel življenja. Bil sem smešen in uspešen, no vsaj zdaj se mi zdi tako, zaverovan vase in v tehnike, ki sem jih izvajal, kot hudič. To je bilo sveto. Branil bi novoodkrito znanje z vsem srcem, na nož…če bi kdo nasprotoval. In zagotovo je.
Z vso svojo vnetostjo sem šel naprej in tudi prišel tja, kjer ni več zunanjega vira, ki bi te lahko vodil in usmerjal, si le ti, z unikatno modrostjo duše, zaupanjem, da bo vse v redu, tako kot je, saj prideš do točke, ko čutiš, da si absoluten kreator najmanjše malenkosti. Potem greš le še naprej. Ne da se več nazaj. Je »malo« drugače kot prej, v fazi iskanja in igranja igrice z imenom »delo na sebi«.
Da pa ne bo napačnega razumevanja, ne želim proglasiti opisovane faze odkrivanja sebe skozi zunanje vire kot »slabe«. Sploh ne. Na določeni ravni nam služi 100 %. Skozi izkušnje, ki jih doživljamo tekom takšnega raziskovanja (seveda vsak individuum po svoje), se začnemo spominjati občutka, zavesti, ki nima veze z umsko navlako. Ne vemo točno za kaj gre, a globoko v sebi čutimo…slutimo. Želel sem torej poudariti, da je iz dušne perspektive, ko enkrat ugledamo zadeve precej širše, kristalno jasno, da je bila »osebnostna rast« iluzija prve vrste. Mojstrovina uma, da še zadnjič potrdi in ovrednoti sebe.
V našem primeru, skozi vlogo »duhovneža«, dostikrat »dobrega in pozitivnega človeka«. Ta Resnica bo za marsikoga izmed vas, ki tole berete (in za tiste, ki bodo kasneje prebirali članek oz. knjigo), precej boleča in težka za prebaviti. Ker to je vse, kar še imate. Nov zagon, nova strast in najnovejše spoznanje smisla življenja, niso nič drugega kot umska igra? Vse diete, meditacije, afirmacije, zakon privlačnosti in še in še…vse to stoji na majavih, mlahavih tleh? Da, dragi prijatelji, vse to stoji na majavih tleh. V svojem srcu prav vsak izmed nas še kako dobro ve, da je res. Vprašanje je, če si želi resnično VEDETI. Morda je pa igra vseeno še preveč mamljiva in zanimiva??
Torej, brez dlake na jeziku smo spregovorili, rekli smo bobu bob, sedaj je jasno, kaj se v resnici dogaja. Vsaj do neke mere. Tisti, ki se vam trenutno zdi zgoraj zapisno preveč, boste zapustili energijski prostor tega članka, saj surovo in iskreno ruši utvare. Pa nič zato. Vsak ima izbiro, katerokoli igro izbiramo zavestno. Če že greste nazaj tja, v nekaj ur »obvezne« meditacije na dan in prisiljeno veganstvo, se skušajte v vsem vsaj zabavati in se imeti lepo. Vse je namreč le izkušnja, in duši ni prav nič mar, ali jeste hamburger v McDonaldsu ali si vsakodnevno pripravljate »sokce« in zdrave »shake-e«.
Naj razčistimo še to, kaj naše telo v resnici potrebuje. Odgovor je, tisto kar sami čutimo in izberemo. Ne kar smo prebrali, so nas naučili in verjamemo, da je dobro in zdravo za nas. Občutek, prijatelji, občutek. Poslušaj sebe, ne druge, poslušaj sebe (eden izmed vnebovzetih Mojstrov je celo življenje preživel na jagodah, toliko o resnični biološki potrebi – a to ni nasvet za kogarkoli, je le informacija, ki širi obzorja).
Imamo prelepo izhodišče za vstop v drugi del članka. POSLUŠAJ SEBE, SVOJE OBČUTKE (ne čustva), SVOJO MODROST. Ves čas ti šepeta, si pripravljen slišati? Sebe poslušajo le najbolj pogumni in odločni, saj je za kaj takega potrebna neskončna mera zaupanja. Prevzeti odgovornost za kreacije, ki jih ustvarjamo v vsakem momentu in si priznati, da so tudi »zoprne« stvari v življenju prisotne še vedno zato, ker nam na neki ravni služijo in so nam všeč. Bizarno, noro, neverjetno. A tako je. Noben »drugi« nam ne želi slabo ali nas hoče mučiti, uničiti. Mi sami ustvarjamo svojo srečo in nesrečo. Pa hvala bogu (sebi), da je tako, si predstavljate, da bi nam nekdo drug kreiral življenje?
Sami imamo moč, da sprejmemo in posledično spremenimo katerokoli situacijo. Vedno je vse v najlepšem redu v celotnem univerzumu. Tudi ko se zdi kot totalen kaos. Ko v ozadju kaosa lahko zagledaš božanski red, in sprejmeš, da ti vse služi v najvišjem smislu, takrat dopustiš spremembam, da stopijo v realizacijo. A vendarle ponavadi ne v enem dnevu, pričakovanja stran, v napetih in intenzivnih energijah Zemlje ne gre vse tako hitro, tudi potem, ko zares izberemo. Se zgodi, ob najbolj primernem času.
Potrpljenje ni bila nikoli moja največja vrlina, a se jo vsak dan »učim« dopuščati vse bolj in bolj v svoje življenje. S tem si zaupam, da se vse godi, kot je zame najlepše in najbolj ustrezno v procesu razsvetljenja. Naj pa potrpljenje ne bo izgovor za to, da nečesa ne storite, čeprav imate to že na dlani, le zaradi strahu in pomanjkanja odločnosti. Ker naslednji dan bo popolnoma enak, če se sami ne odločimo, da je bilo dovolj starega. Izberem novo in dopustim, da se zgodi. (op. Treba se je zavedati, da ko v neko stvar silimo, jo v resnici energijsko blokiramo)
Naj razčistimo še to, kaj naše telo v resnici potrebuje. Odgovor je, tisto kar sami čutimo in izberemo. Ne kar smo prebrali, so nas naučili in verjamemo, da je dobro in zdravo za nas. Občutek, prijatelji, občutek. Poslušaj sebe, ne druge, poslušaj sebe (eden izmed vnebovzetih Mojstrov je celo življenje preživel na jagodah, toliko o resnični biološki potrebi – a to ni nasvet za kogarkoli, je le informacija, ki širi obzorja).
Imamo prelepo izhodišče za vstop v drugi del članka. POSLUŠAJ SEBE, SVOJE OBČUTKE (ne čustva), SVOJO MODROST. Ves čas ti šepeta, si pripravljen slišati? Sebe poslušajo le najbolj pogumni in odločni, saj je za kaj takega potrebna neskončna mera zaupanja. Prevzeti odgovornost za kreacije, ki jih ustvarjamo v vsakem momentu in si priznati, da so tudi »zoprne« stvari v življenju prisotne še vedno zato, ker nam na neki ravni služijo in so nam všeč. Bizarno, noro, neverjetno. A tako je. Noben »drugi« nam ne želi slabo ali nas hoče mučiti, uničiti. Mi sami ustvarjamo svojo srečo in nesrečo. Pa hvala bogu (sebi), da je tako, si predstavljate, da bi nam nekdo drug kreiral življenje?
Sami imamo moč, da sprejmemo in posledično spremenimo katerokoli situacijo. Vedno je vse v najlepšem redu v celotnem univerzumu. Tudi ko se zdi kot totalen kaos. Ko v ozadju kaosa lahko zagledaš božanski red, in sprejmeš, da ti vse služi v najvišjem smislu, takrat dopustiš spremembam, da stopijo v realizacijo. A vendarle ponavadi ne v enem dnevu, pričakovanja stran, v napetih in intenzivnih energijah Zemlje ne gre vse tako hitro, tudi potem, ko zares izberemo. Se zgodi, ob najbolj primernem času.
Potrpljenje ni bila nikoli moja največja vrlina, a se jo vsak dan »učim« dopuščati vse bolj in bolj v svoje življenje. S tem si zaupam, da se vse godi, kot je zame najlepše in najbolj ustrezno v procesu razsvetljenja. Naj pa potrpljenje ne bo izgovor za to, da nečesa ne storite, čeprav imate to že na dlani, le zaradi strahu in pomanjkanja odločnosti. Ker naslednji dan bo popolnoma enak, če se sami ne odločimo, da je bilo dovolj starega. Izberem novo in dopustim, da se zgodi. (op. Treba se je zavedati, da ko v neko stvar silimo, jo v resnici energijsko blokiramo)
Zakaj ni potrebe po osebnostni rasti in delu na sebi?
Ker smo popolni, točno takšni kot smo. Z vso svojo nepopolnostjo. Kaj bi se bilo potem še potrebno naučiti in spremeniti, če vse »štima«, tako kot je? Razumete sedaj osnovno »zmoto« neštetih motivacijskih, življenjskih trenerjev, psihologov, meditacijskih gurujev, jogistov in tako dalje in tako dalje. Da splošnega pogleda množice sploh ne omenjam. A tistim, ki berete tale prispevek, je jasno mnogo več od kolektive zavesti. Nismo več pripravljeni živeti v iluziji, da smo nepopolni in da moramo ves čas delati na sebi. Kakor da je bilo življenje rojeno za trdo delo. Še duhovnost, ki to seveda ni, se je ujela v past, in iz same elegantne, enostavne Zavesti, naredila kompleksen plan, kako biti srečen (velikokrat slišimo tudi izraze »uspešen, »živeti svoje sanje«).
Naj razčistimo še nekaj, kar zelo pogosto pride do mojih ušes, tako v krogih spiritualnosti kot v običajnem življenju. POZITIVNA in NEGATIVNA ENERGIJA ne obstajata. Vsaj ne v takem smislu, kot se izraza uporabljata. Energija je v osnovi nevtralna, le um ji pripiše sodbe. Energija služi Zavesti in je orodje, s katerim se lahko izražamo in igramo. Obstajajo različne vrste energij (zemeljske, kozmične, kristalinske in »jedrne«) in vse so nam na voljo, za tisto, kar izberemo.
Ne moreš se prisiliti v to, da si pozitiven, v smislu, kot ljudje »pozitivo« dojemamo. Si veliko več kot zgolj pozitiven ali negativen. SI, KI SI. JAZ SEM, KI SEM. JAZ OBSTAJAM – in to je vse. Sedaj si zares v toku in izražaš najlepšo svetlobo, ki obstaja. Tvojo svetlobo. Si brez sodbe in ustvarjaš iz Zavesti. Le-ta je edina, ki v resnici premika gore (energije). Zato afirmacije ne delujejo kaj prida, ker so v ogromni meri mentalne, umske. Um ima zelo, zelo omejene kreatorske zmožnosti, praktično jih nima. Misel je prazna, če zadaj ni občutka, strasti. In še to, večina misli, ki se nam porajajo, sploh ni naših (več v kakšnem drugem članku).
Sedaj razumemo, da si lahko cel dan ponavljaš, kako si lep in šarmanten, a če tega ne občutiš, ne bo delovalo kaj prida. Včasih bo imelo celo nasprotni efekt, ker boš nekaj počel, pa ne bo obrodilo sadov. Nato si boš očital, da delaš narobe in se še enkrat znova »zaciklal« v staro igro, najhujšo izmed vseh: očitanje samemu sebi. Nič ne delaš narobe, sprejmi svojo nepopolno popolnost in s tem boš postal vse bolj tisto, kar v resnici si. Poleg tega vizualizacije in afirmacije v ozadju nosijo pričakovanja, cilje, kar na energijski ravni v bistvu pomeni, da nisi v zavedanju, da vse že imaš. Izražaš se iz občutja pomanjkanja.
Sprememba se zgodi sama od sebe, ko situacijo sprejmeš. Pa naj bo še tako boleče čustvo, katerakoli težava. Prav vsi problemi »človeka« se delijo v 4 kategorije: ODNOSI, OBILJE, ZDRAVJE IN KOLIKO SEBE LJUBIŠ IN CENIŠ (ang.: self-worth).
Brez oklevanja lahko rečemo, da ni potrebno storiti prav nič. Le dopustiti, se ljubiti in sprejemati. To pa ni ravno delo, trud za rast. Kvečjemu obratno. Samo JE. Iz osebne izkušnje bom priporočil sicer nekaj smernic in pripomočkov, ki človeku lahko olajšajo sprehod skozi proces razsvetljenja, sprejemanja samega sebe (roko na srce, na trenutke bo izjemno težko, za človeški aspekt je razsvetljenje brutalno).
Te smernice oz. pripomočki so:
1. ZAVESTNO DIHANJE (dih ljubezni in integracije; iz moje perspektive, absolutno na »1.mestu«),
2. PITJE VODE (pomaga čistiti telo in marsikaj drugega),
3. TUŠ oz. KOPEL (sol še dodatno pripomore k očiščenju, ko se skopamo oz. stuširamo, se ne očisti le fizično telo, pač pa tudi energijsko; bližina vode, reke, oceana, meni zelo ustreza),
4. SPREHOD oz. NEŽNA AKTIVNOST (pomaga premikati energije, nekateri so sploh veliki ljubitelji NARAVE, ki ima seveda svojo čarobnost in nas pomaga uravnovešati; joga zna biti izjemno prijeten pripomoček, če se je lotimo iz ustrezne perspektive),
5. SMEH (iskren, odrtega srca; sam se z veseljem poslužujem simpatične družbe, v kateri se počutim sproščeno ter zabavnih TV-serij, filmov; ko se smejimo, se energija avtomatsko premika)
6. UMETNOST : vsekakor meni osebno ena izmed najbolj efektivnih (ustvarjanje, na katerikoli način – glasba, pisanje, poezija, ples, fotografija, slikarstvo, kiparstvo itd., v vseh oblikah, resnično zbližuje z Dušo; ni pomembno kako »dober« si, važno je le, da se izražaš. To je narava duše – izražanje. Stik, v katerega te umetniško ustvarjanje pelje, je neopisljiv; samo SI v trenutku: tako kot JAZ sedaj, ko zapisujem te vrstice).
7. BOŽANJE SEBE (po lastnem občutku in vseh delih telesa, ni samo dotik, je mnogo več, na energijski ravni. Za poglobitev in vstop v resnično ljubezen do sebe, izstop iz vloge žrtve, obstaja izredno transformativen, prelep tečaj z imenom Sexual energy school, ki poteka po celem svetu v okviru združenja Mojstrov Nove Energije: Crimson Circle; toplo priporočam iz lastne izkušnje)
Ker smo popolni, točno takšni kot smo. Z vso svojo nepopolnostjo. Kaj bi se bilo potem še potrebno naučiti in spremeniti, če vse »štima«, tako kot je? Razumete sedaj osnovno »zmoto« neštetih motivacijskih, življenjskih trenerjev, psihologov, meditacijskih gurujev, jogistov in tako dalje in tako dalje. Da splošnega pogleda množice sploh ne omenjam. A tistim, ki berete tale prispevek, je jasno mnogo več od kolektive zavesti. Nismo več pripravljeni živeti v iluziji, da smo nepopolni in da moramo ves čas delati na sebi. Kakor da je bilo življenje rojeno za trdo delo. Še duhovnost, ki to seveda ni, se je ujela v past, in iz same elegantne, enostavne Zavesti, naredila kompleksen plan, kako biti srečen (velikokrat slišimo tudi izraze »uspešen, »živeti svoje sanje«).
Naj razčistimo še nekaj, kar zelo pogosto pride do mojih ušes, tako v krogih spiritualnosti kot v običajnem življenju. POZITIVNA in NEGATIVNA ENERGIJA ne obstajata. Vsaj ne v takem smislu, kot se izraza uporabljata. Energija je v osnovi nevtralna, le um ji pripiše sodbe. Energija služi Zavesti in je orodje, s katerim se lahko izražamo in igramo. Obstajajo različne vrste energij (zemeljske, kozmične, kristalinske in »jedrne«) in vse so nam na voljo, za tisto, kar izberemo.
Ne moreš se prisiliti v to, da si pozitiven, v smislu, kot ljudje »pozitivo« dojemamo. Si veliko več kot zgolj pozitiven ali negativen. SI, KI SI. JAZ SEM, KI SEM. JAZ OBSTAJAM – in to je vse. Sedaj si zares v toku in izražaš najlepšo svetlobo, ki obstaja. Tvojo svetlobo. Si brez sodbe in ustvarjaš iz Zavesti. Le-ta je edina, ki v resnici premika gore (energije). Zato afirmacije ne delujejo kaj prida, ker so v ogromni meri mentalne, umske. Um ima zelo, zelo omejene kreatorske zmožnosti, praktično jih nima. Misel je prazna, če zadaj ni občutka, strasti. In še to, večina misli, ki se nam porajajo, sploh ni naših (več v kakšnem drugem članku).
Sedaj razumemo, da si lahko cel dan ponavljaš, kako si lep in šarmanten, a če tega ne občutiš, ne bo delovalo kaj prida. Včasih bo imelo celo nasprotni efekt, ker boš nekaj počel, pa ne bo obrodilo sadov. Nato si boš očital, da delaš narobe in se še enkrat znova »zaciklal« v staro igro, najhujšo izmed vseh: očitanje samemu sebi. Nič ne delaš narobe, sprejmi svojo nepopolno popolnost in s tem boš postal vse bolj tisto, kar v resnici si. Poleg tega vizualizacije in afirmacije v ozadju nosijo pričakovanja, cilje, kar na energijski ravni v bistvu pomeni, da nisi v zavedanju, da vse že imaš. Izražaš se iz občutja pomanjkanja.
Sprememba se zgodi sama od sebe, ko situacijo sprejmeš. Pa naj bo še tako boleče čustvo, katerakoli težava. Prav vsi problemi »človeka« se delijo v 4 kategorije: ODNOSI, OBILJE, ZDRAVJE IN KOLIKO SEBE LJUBIŠ IN CENIŠ (ang.: self-worth).
Brez oklevanja lahko rečemo, da ni potrebno storiti prav nič. Le dopustiti, se ljubiti in sprejemati. To pa ni ravno delo, trud za rast. Kvečjemu obratno. Samo JE. Iz osebne izkušnje bom priporočil sicer nekaj smernic in pripomočkov, ki človeku lahko olajšajo sprehod skozi proces razsvetljenja, sprejemanja samega sebe (roko na srce, na trenutke bo izjemno težko, za človeški aspekt je razsvetljenje brutalno).
Te smernice oz. pripomočki so:
1. ZAVESTNO DIHANJE (dih ljubezni in integracije; iz moje perspektive, absolutno na »1.mestu«),
2. PITJE VODE (pomaga čistiti telo in marsikaj drugega),
3. TUŠ oz. KOPEL (sol še dodatno pripomore k očiščenju, ko se skopamo oz. stuširamo, se ne očisti le fizično telo, pač pa tudi energijsko; bližina vode, reke, oceana, meni zelo ustreza),
4. SPREHOD oz. NEŽNA AKTIVNOST (pomaga premikati energije, nekateri so sploh veliki ljubitelji NARAVE, ki ima seveda svojo čarobnost in nas pomaga uravnovešati; joga zna biti izjemno prijeten pripomoček, če se je lotimo iz ustrezne perspektive),
5. SMEH (iskren, odrtega srca; sam se z veseljem poslužujem simpatične družbe, v kateri se počutim sproščeno ter zabavnih TV-serij, filmov; ko se smejimo, se energija avtomatsko premika)
6. UMETNOST : vsekakor meni osebno ena izmed najbolj efektivnih (ustvarjanje, na katerikoli način – glasba, pisanje, poezija, ples, fotografija, slikarstvo, kiparstvo itd., v vseh oblikah, resnično zbližuje z Dušo; ni pomembno kako »dober« si, važno je le, da se izražaš. To je narava duše – izražanje. Stik, v katerega te umetniško ustvarjanje pelje, je neopisljiv; samo SI v trenutku: tako kot JAZ sedaj, ko zapisujem te vrstice).
7. BOŽANJE SEBE (po lastnem občutku in vseh delih telesa, ni samo dotik, je mnogo več, na energijski ravni. Za poglobitev in vstop v resnično ljubezen do sebe, izstop iz vloge žrtve, obstaja izredno transformativen, prelep tečaj z imenom Sexual energy school, ki poteka po celem svetu v okviru združenja Mojstrov Nove Energije: Crimson Circle; toplo priporočam iz lastne izkušnje)
Vsak lahko odkrije, kaj mu najlepše služi v procesu integriranja, prebujanja. Vsak je unikaten, vsak je drugačen. Ni univerzalnih pravil. Sploh ni pravil. Sploh pa nikdar ne iščite svojega zadovoljstva in veselja skozi druge. Pot v pogubo, če mene vprašate. Naj bodo ob vas, a ne bodite odvisni od njih. In pravkar zapisano velja tudi in še posebej za vse učitelje, guruje, »velike duhovne osebe«. Kdor vam reče, da brez njega ne morete naprej, LAŽE. Vsa modrost, vsa lepota je nas samih. Ne pozabite tega!
Seveda se lahko ob nekom spomnimo določenih delov, to je pa tudi vse. Nobene informacije vam nihče ne pove, ki bi ne bila že v vas ( pa čeprav se je morda ne zavedate). Pravi »učitelj«, Standard, se tega resnično zaveda.
Kaj je tisto, kar vas osreči in kjer pozabite na cel svet okoli vas? Kdaj začutite »metuljčke« v trebuhu in v celem telesu začne igrati angelska, božanska glasba? Ob katerem dejanju in početju, veste, da ste to resnično VI?
Jaz osebno bi sledil temu občutku. Ne želim deliti nasvetov, je le moj pogled na sebe in življenje. Delim svojo Modrost, zaradi tega, ker s tem dejanjem neskončno uživam, sem v ljubezni s seboj. Ne zato, ker bi želel rešiti svet, bralce ali kogarkoli drugega. Svet in bralci ne potrebujejo rešitve. Imate jo v sebi. Vse je namreč že popolno, točno takšno kot je.
Morda, le morda, pa vas bo katera izmed besed, ki sem jih danes zapisal, spomnila na brezmejno globoko ljubezen in iskrico, ki živi v vsakem izmed nas. LJUBI SE, SPREJEMAJ SE in ZAUPAJ SI, BREZPOGOJNO!
Pozabi na rast, zrasel si že davno tega…
Z ljubeznijo!
Julian La Erosius
Seveda se lahko ob nekom spomnimo določenih delov, to je pa tudi vse. Nobene informacije vam nihče ne pove, ki bi ne bila že v vas ( pa čeprav se je morda ne zavedate). Pravi »učitelj«, Standard, se tega resnično zaveda.
Kaj je tisto, kar vas osreči in kjer pozabite na cel svet okoli vas? Kdaj začutite »metuljčke« v trebuhu in v celem telesu začne igrati angelska, božanska glasba? Ob katerem dejanju in početju, veste, da ste to resnično VI?
Jaz osebno bi sledil temu občutku. Ne želim deliti nasvetov, je le moj pogled na sebe in življenje. Delim svojo Modrost, zaradi tega, ker s tem dejanjem neskončno uživam, sem v ljubezni s seboj. Ne zato, ker bi želel rešiti svet, bralce ali kogarkoli drugega. Svet in bralci ne potrebujejo rešitve. Imate jo v sebi. Vse je namreč že popolno, točno takšno kot je.
Morda, le morda, pa vas bo katera izmed besed, ki sem jih danes zapisal, spomnila na brezmejno globoko ljubezen in iskrico, ki živi v vsakem izmed nas. LJUBI SE, SPREJEMAJ SE in ZAUPAJ SI, BREZPOGOJNO!
Pozabi na rast, zrasel si že davno tega…
Z ljubeznijo!
Julian La Erosius
IZ PRIHAJAJOČE KNJIGE: DOBRO JUTRO, DUŠA!