NOVA ENERGIJA, NOVO ROJSTVO & STARO ŽIVLJENJE (DELOVANJE IZ UMA)
Um je ustvarjen tako, da želi vedno vse urediti in popredalčkati. Analiziranje, planiranje, pričakovanja, cilji – vse to je um. Vse to je stara energija, um ni ustvarjen za spontanost, saj so osnova njegovega delovanja vzorci, ki se ponavljajo. Nova energija je pretočna in deluje na čisto drugačen način. Brez sile. Nikoli se ne ponavlja, je popolnoma nepredvidljiva in se razširja. Ne more mirovati, ne more biti na mestu in je ves čas v gibanju. Novo energijo povezujemo z neomejeno kreativnostjo in ne da se je definirati (definicije prihajajo iz uma, ki vrednoti in sodi). Tukaj pa delujemo iz svoje zavesti, duše, srca.
Stara energija je vezana na um, ujeta v večno igro nasprotij, za katere na svetu kmalu ne bo več mesta. Torej, s samim razmišljanjem ne moremo priti onkraj razmišljanja, saj se znova in znova izgubljamo v istih vzorcih, le situacije so drugače zapakirane. Ne morem si zamisliti poti izven uma. Ker s tem sem spet v umu. Lahko grem torej le onkraj.
Svet nove energije je enostaven, preprost in spontan. Ne pozna strahu in nikakršnih omejitev. Le-te spadajo pod področje uma. Um ljubi kompliciranje in absolutno ne mara tega da ne vemo, kakšen bo naš naslednji korak. Napaja nas z iluzijami, katere nam onemogočajo neomejeno razširjanje in ustvarjanje, saj se te iluzije zdijo nam še kako resnične; um si ne želi stvari zaključiti, ne želi si popolnosti, ker popolnost je čisto enostavna, to pa je v popolnem nasprotju z njegovo naravo. Dokler se izgubljamo v umu, naše sanje ne postanejo resničnost, ampak ostajajo zgolj sanje – ideja v glavi. Sam po sebi um vsekakor ni naš sovražnik in če ga obravnavamo tako, nam bo to pokazal na najbolj boleč možen način, kar pa smo tako ali tako vsi že izkusili. Bolj ko odrivaš neko misel, z večjo silo prihaja nazaj.
Um je bil čudovit pripomoček, ki smo ga dolgo nazaj ustvarili sami ter nam je omogočal izkušanje fizične realnosti, a sedaj nam ne služi več in tudi sam si želi, da ga osvobodimo. Utrujeni smo od razmišljanja, kajne? Sedaj si um želi zgolj služiti zavesti, služiti nam. Mi postajamo telo zavesti – um, telo in zavest. Niso več ločeni, ampak združeni. Mi nismo več ločeni, ampak smo združeni. Delujemo skladno, delujemo kot eno in tudi smo eno. Se pravi, bolj ko prestopamo meje razmišljanja, bolj se nam odstirajo neskončne širine tega, kar v resnici smo.
In kaj smo? Kdo smo? Kdo sem?
Jaz sem, ki sem. Ne, jaz sem dober, jaz sem slab, jaz sem lep, jaz sem grd, jaz sem pameten, neumen, hudoben, prijazen….ne, brez sodbe. To smo v resnici. Samo, jaz sem, ki sem. Jaz sem = Jaz sem. Samo sem. Brez označevanja in pripisovanja lastnosti, vloge. Le SEM. Tukaj leži mojstrstvo, le biti.
Ta, za nekatere neznana, za druge pa že ničkolikokrat slišana izjava, je temelj tega, kar imenujemo popolno in brezpogojno sprejemanje samega sebe. Dokler obstaja sodba, do takrat delujemo iz uma. Spet stara energija, ego, navezave, igranje vlog. Polno napora, saj moramo vzdrževati podobo o sebi in jo ves čas tudi ohranjati pred drugimi. S tem se močno omejimo in zapremo v majhno škatlico. Ki pa se ruši, slej ko prej, hitro ali počasi, boleče ali lahkotno. A vendar, se ruši in tudi zruši. Ker ni večna, ker je le vloga, ki nam je služila nek del svojega potovanja, sedaj pa jo lahko brez kakršnegakoli oklevanja odložimo. Resnično jo lahko. In šele takrat bomo zares videli, v kašnem zaporu smo živeli ves ta čas. V resnici niti nismo živeli, ampak smo se ukvarjali s preživetjem. Mojster je namreč tisti, ki izbere življenje in ne preživetje. Šele tukaj se dotaknemo svobode. Ko ni več česa izgubiti, ko ni več vloge, katero je potrebno igrati, da lahko preživimo, ko ni več ničesar, kar bi morali komu dokazati, ko ni več razmišljanja in strahov o tem, kaj bo tam, kjer ni ničesar. Te strahovi prihajajo iz uma, ki se boji nepoznanega.
Mi pa si želimo ravno tja. Odhajamo v neznano, ker šele tam odkrijemo prečudovito lepoto spontanosti, potopimo se v trenutek. Popolnost je namreč v spontanosti. Preteklost in prihodnost sta prav tako le ideji, ki prihajata iz uma, v resnici ni takšne stvari kot je preteklost ali prihodnost. Vse je le izkušnja in skozi vsa življenja smo si ves čas nabirali najrazličnejše izkušnje, katere so bile del našega potovanja do spoznanja samega sebe.
Kako pa prestopati meje razmišljanja? Z opuščanjem starih vzorcev, navezav, s spuščanjem tistega od sebe, kar želi oditi stran, ne da se tega oklepamo, ker v resnici nam ne služi več in s tem samo stagniramo. Z zavestnimi izbirami in z dihanjem, z zavestnim dihanjem, s katerim vabimo vase svojo dušo. Pozdravljamo jo, jo sprejemamo, s tem sprejemamo sami sebe, to kar v resnici smo in potrjujemo življenje. Skozi takšno dihanje lahko ugledamo situacije z očmi duše!
Stara energija je vezana na um, ujeta v večno igro nasprotij, za katere na svetu kmalu ne bo več mesta. Torej, s samim razmišljanjem ne moremo priti onkraj razmišljanja, saj se znova in znova izgubljamo v istih vzorcih, le situacije so drugače zapakirane. Ne morem si zamisliti poti izven uma. Ker s tem sem spet v umu. Lahko grem torej le onkraj.
Svet nove energije je enostaven, preprost in spontan. Ne pozna strahu in nikakršnih omejitev. Le-te spadajo pod področje uma. Um ljubi kompliciranje in absolutno ne mara tega da ne vemo, kakšen bo naš naslednji korak. Napaja nas z iluzijami, katere nam onemogočajo neomejeno razširjanje in ustvarjanje, saj se te iluzije zdijo nam še kako resnične; um si ne želi stvari zaključiti, ne želi si popolnosti, ker popolnost je čisto enostavna, to pa je v popolnem nasprotju z njegovo naravo. Dokler se izgubljamo v umu, naše sanje ne postanejo resničnost, ampak ostajajo zgolj sanje – ideja v glavi. Sam po sebi um vsekakor ni naš sovražnik in če ga obravnavamo tako, nam bo to pokazal na najbolj boleč možen način, kar pa smo tako ali tako vsi že izkusili. Bolj ko odrivaš neko misel, z večjo silo prihaja nazaj.
Um je bil čudovit pripomoček, ki smo ga dolgo nazaj ustvarili sami ter nam je omogočal izkušanje fizične realnosti, a sedaj nam ne služi več in tudi sam si želi, da ga osvobodimo. Utrujeni smo od razmišljanja, kajne? Sedaj si um želi zgolj služiti zavesti, služiti nam. Mi postajamo telo zavesti – um, telo in zavest. Niso več ločeni, ampak združeni. Mi nismo več ločeni, ampak smo združeni. Delujemo skladno, delujemo kot eno in tudi smo eno. Se pravi, bolj ko prestopamo meje razmišljanja, bolj se nam odstirajo neskončne širine tega, kar v resnici smo.
In kaj smo? Kdo smo? Kdo sem?
Jaz sem, ki sem. Ne, jaz sem dober, jaz sem slab, jaz sem lep, jaz sem grd, jaz sem pameten, neumen, hudoben, prijazen….ne, brez sodbe. To smo v resnici. Samo, jaz sem, ki sem. Jaz sem = Jaz sem. Samo sem. Brez označevanja in pripisovanja lastnosti, vloge. Le SEM. Tukaj leži mojstrstvo, le biti.
Ta, za nekatere neznana, za druge pa že ničkolikokrat slišana izjava, je temelj tega, kar imenujemo popolno in brezpogojno sprejemanje samega sebe. Dokler obstaja sodba, do takrat delujemo iz uma. Spet stara energija, ego, navezave, igranje vlog. Polno napora, saj moramo vzdrževati podobo o sebi in jo ves čas tudi ohranjati pred drugimi. S tem se močno omejimo in zapremo v majhno škatlico. Ki pa se ruši, slej ko prej, hitro ali počasi, boleče ali lahkotno. A vendar, se ruši in tudi zruši. Ker ni večna, ker je le vloga, ki nam je služila nek del svojega potovanja, sedaj pa jo lahko brez kakršnegakoli oklevanja odložimo. Resnično jo lahko. In šele takrat bomo zares videli, v kašnem zaporu smo živeli ves ta čas. V resnici niti nismo živeli, ampak smo se ukvarjali s preživetjem. Mojster je namreč tisti, ki izbere življenje in ne preživetje. Šele tukaj se dotaknemo svobode. Ko ni več česa izgubiti, ko ni več vloge, katero je potrebno igrati, da lahko preživimo, ko ni več ničesar, kar bi morali komu dokazati, ko ni več razmišljanja in strahov o tem, kaj bo tam, kjer ni ničesar. Te strahovi prihajajo iz uma, ki se boji nepoznanega.
Mi pa si želimo ravno tja. Odhajamo v neznano, ker šele tam odkrijemo prečudovito lepoto spontanosti, potopimo se v trenutek. Popolnost je namreč v spontanosti. Preteklost in prihodnost sta prav tako le ideji, ki prihajata iz uma, v resnici ni takšne stvari kot je preteklost ali prihodnost. Vse je le izkušnja in skozi vsa življenja smo si ves čas nabirali najrazličnejše izkušnje, katere so bile del našega potovanja do spoznanja samega sebe.
Kako pa prestopati meje razmišljanja? Z opuščanjem starih vzorcev, navezav, s spuščanjem tistega od sebe, kar želi oditi stran, ne da se tega oklepamo, ker v resnici nam ne služi več in s tem samo stagniramo. Z zavestnimi izbirami in z dihanjem, z zavestnim dihanjem, s katerim vabimo vase svojo dušo. Pozdravljamo jo, jo sprejemamo, s tem sprejemamo sami sebe, to kar v resnici smo in potrjujemo življenje. Skozi takšno dihanje lahko ugledamo situacije z očmi duše!