VSAK IZMED NAS JE KREATOR PRAV VSAKEGA DETAJLA V SVOJEM ŽIVLJENJU
Ko si očitaš, da si nekaj storil narobe, ko se počutiš kot žrtev zunanjih okoliščin in ko iščeš izgovore v drugih – takrat zelo odločno trdiš, da nisi kreator svojega življenja. Resnica pa je popolnoma drugačna…
Veš, da si že daleč. Daleč na poti spoznavanja sebe, daleč na poti sprejemanja sebe in daleč na poti ljubezni do sebe. Največja ljubezenska zgodba vseh časov – točno ta ki jo pišeš sedaj.
Dejstvo je, da globlje kot greš, globlja je tema, bolj strašne so sence, a širša in obsežnejša kot kadarkoli je tudi tvoja zavest. Jasno ti je, sedaj ti je jasno, da kadarkoli boli, to ni kazen, ampak je le še korak naprej k temu, da se spoznaš in vzljubiš v celoti. Ni kaznovanja, vse je le izkušnja, izkušnja tvoje lastne integracije, tvojega lastnega razsvetljena in čisto vsak detajl, ki je del te avanture, je tam z določenim namenom in v najbolj ustreznem trenutku.
Ne skušaj ničesar spreminjati, ne skušaj ničesar odrivati, in drago prelepo božansko bitje, nikar si ne očitaj česarkoli – tu je namreč glavni vzrok vseh »težav«, stagnacij in blokad. Ko očitaš samemu sebi, ko si ne dovoliš objeti izkušnje, kakršnakoli pač že je, pa če je še tako boleča; takrat preprečuješ toku življenja da steče in ostajaš ujet v svoji glavi: v svojih mislih in emocijah. »Ljubiti sebe« je ravno obratno od očitanja samemu sebi ; ko se ljubiš, se sprejemaš in zato brez sodbe vdihneš vse, kar se ti je zgodilo, se ti godi in seveda vse kar prihaja. Ker je vsaka malenkost točno tam, kjer »mora« biti, ti pomaga, da se do konca odkriješ in spoznaš.
Vsak izmed nas je popoln kreator čisto vsega v svojem življenju, tudi najmanjšega detajla, pa naj izgleda to še tako nemogoče in na momente prav bizarno. A resnica je, da ni nikogar izven tebe, ki bi ti lahko škodoval, ki bi te lahko zasužnjil in vsekakor nisi žrtev zunanjih okoliščin. Ustvaril si jih sam, pa čeprav se morda v sedanjem času ne zavedaš, kaj je pripeljalo do tega.
Kaj pa pomeni, da je vsak kreator svojega življenja in kaj se zgodi takrat, ko si očitamo in nismo zmožni prevzeti odgovornosti za dogodke, ki so se nam zgodili? Takrat se postavimo v vlogo žrtve. V naš »ubogi mali jaz«. Ki je ranjen, ki je jezen, ki je užaljen…Se lahko ljubiš, ko boli? Težko. Blazen izziv za človeka na Zemlji, a kakorkoli že, možno je in se da. Govorim iz svoje izkušnje. In večkrat ko to storiš, lažje je. Postajaš maestro življenja. Sam svoj mojster in svoj gospodar. Ko trdiš, da neke situacije, dogodka, srečanja , besede (žaljivke) ali česa podobnega nisi izbral sam, takrat na energijski ravni poveš, da nisi kreator svojega življenja. Da te zunanje okoliščine lahko premetavajo in se igrajo s teboj. Vendar to ni res!! Vsak izmed nas kreira vse, pa čeprav se v danem trenutku tega morda res ne zaveda.
In vsi ki berete tale članek, ste absolutno na točki, ko želite zavestno ustvarjati svoje življenje. Nihče ne pride do teh besed naključno. Vse se zgodi ob točno pravem času in v čisto popolnih okoliščinah. Pa da zaključim tale segment: ko torej ne prevzameš odgovornosti in odrivaš stran določene dele sebe, ki se pogosto izražajo tudi skozi druge ljudi, takrat pustiš tistemu aspektu (delu) sebe, ki se počuti kot žrtev in ne kreator, da igra glavno vlogo in vodi tvoje življenje iz resnično omejene perspektive.
Koliko časa si boš še to dopuščal? Koliko časa se boš še mučil in skušal vse rešiti in spraviti v »idealen« scenarij? Kot sem zapisal že večkrat, ni pomembno, kaj je smisel tega in onega, ni pomembno, če si to naredil »prav« ali »narobe«. Kaj pa če je vprašanje po smislu življenja zgrešeno zastavljeno…in je življenje le za to, da se ga živi? Brez smisla, brez odgovora in brez kakršnegakoli načrta. Ko obstaja načrt, je v ozadju pričakovanje, in ko se zadeve ne odvijajo po »umskem planu«, pride na površje vsem dobro poznano: očitanje samemu sebi. To bi moral storiti drugače, zakaj sem doživel to in to, življenje me vedno kaznuje, sem »ubogi, mali« človek…itd. NISI! ŠE ENKRAT – NISI! In če povem še ironično in šaljivo: ko se postaviš v tak položaj, si še vedno čudovit kreator – čudovit kreator svojega malega, ubogega jaza.
Vse je izbira, čisto vse. Kaj izbiraš za sebe? Lepoto bivanja, ki vključuje tudi temno, ranjeno plat kovanca ali neprestano tekanje za svojimi cilji in ideali, ki so v resnici tako ali tako nedosegljivi. V naši temi leži naša božanskost. Dovoli si biti temen, da boš potem lahko zares svetel. Prava sreča leži namreč v integraciji naše svetle in temne plati, moškega in ženske v nas samih. Brez enega ni drugega in obratno.
Ko boli, naj boli. Ko si žalosten, bodi žalosten. Dovoli si biti vse kar si in ne odrivaj ničesar. Ko rabiš čas zase, si seveda vzemi čas zase. Ker edino bitje, ki je v resnici pomembno, si TI! Če še malo razširimo okvirje zgornji misli: Dokler sam ne boš srečen, nihče okrog tebe ne bo srečen ali pa ga okrog tebe ne bo. Popolnoma jasno je, več besed ni potrebnih.
Se lahko ljubiš, ko boli? Si lahko rečeš oprosti, ko si strog do sebe? Si lahko sam sebi najboljši prijatelj?
Pa da ne ovinkarimo več, povejmo preprosto, iskreno in simpatično vulgarno: »Jebi ga, vse je popolno, točno takšno kot je!« Morda bi to lahko bila naša vsakodnevna jutranja in večerna mantra.
Da vidimo, kam pridemo na tak način…
Z ljubeznijo,
Prince La Erosius – James E.Maestro
Veš, da si že daleč. Daleč na poti spoznavanja sebe, daleč na poti sprejemanja sebe in daleč na poti ljubezni do sebe. Največja ljubezenska zgodba vseh časov – točno ta ki jo pišeš sedaj.
Dejstvo je, da globlje kot greš, globlja je tema, bolj strašne so sence, a širša in obsežnejša kot kadarkoli je tudi tvoja zavest. Jasno ti je, sedaj ti je jasno, da kadarkoli boli, to ni kazen, ampak je le še korak naprej k temu, da se spoznaš in vzljubiš v celoti. Ni kaznovanja, vse je le izkušnja, izkušnja tvoje lastne integracije, tvojega lastnega razsvetljena in čisto vsak detajl, ki je del te avanture, je tam z določenim namenom in v najbolj ustreznem trenutku.
Ne skušaj ničesar spreminjati, ne skušaj ničesar odrivati, in drago prelepo božansko bitje, nikar si ne očitaj česarkoli – tu je namreč glavni vzrok vseh »težav«, stagnacij in blokad. Ko očitaš samemu sebi, ko si ne dovoliš objeti izkušnje, kakršnakoli pač že je, pa če je še tako boleča; takrat preprečuješ toku življenja da steče in ostajaš ujet v svoji glavi: v svojih mislih in emocijah. »Ljubiti sebe« je ravno obratno od očitanja samemu sebi ; ko se ljubiš, se sprejemaš in zato brez sodbe vdihneš vse, kar se ti je zgodilo, se ti godi in seveda vse kar prihaja. Ker je vsaka malenkost točno tam, kjer »mora« biti, ti pomaga, da se do konca odkriješ in spoznaš.
Vsak izmed nas je popoln kreator čisto vsega v svojem življenju, tudi najmanjšega detajla, pa naj izgleda to še tako nemogoče in na momente prav bizarno. A resnica je, da ni nikogar izven tebe, ki bi ti lahko škodoval, ki bi te lahko zasužnjil in vsekakor nisi žrtev zunanjih okoliščin. Ustvaril si jih sam, pa čeprav se morda v sedanjem času ne zavedaš, kaj je pripeljalo do tega.
Kaj pa pomeni, da je vsak kreator svojega življenja in kaj se zgodi takrat, ko si očitamo in nismo zmožni prevzeti odgovornosti za dogodke, ki so se nam zgodili? Takrat se postavimo v vlogo žrtve. V naš »ubogi mali jaz«. Ki je ranjen, ki je jezen, ki je užaljen…Se lahko ljubiš, ko boli? Težko. Blazen izziv za človeka na Zemlji, a kakorkoli že, možno je in se da. Govorim iz svoje izkušnje. In večkrat ko to storiš, lažje je. Postajaš maestro življenja. Sam svoj mojster in svoj gospodar. Ko trdiš, da neke situacije, dogodka, srečanja , besede (žaljivke) ali česa podobnega nisi izbral sam, takrat na energijski ravni poveš, da nisi kreator svojega življenja. Da te zunanje okoliščine lahko premetavajo in se igrajo s teboj. Vendar to ni res!! Vsak izmed nas kreira vse, pa čeprav se v danem trenutku tega morda res ne zaveda.
In vsi ki berete tale članek, ste absolutno na točki, ko želite zavestno ustvarjati svoje življenje. Nihče ne pride do teh besed naključno. Vse se zgodi ob točno pravem času in v čisto popolnih okoliščinah. Pa da zaključim tale segment: ko torej ne prevzameš odgovornosti in odrivaš stran določene dele sebe, ki se pogosto izražajo tudi skozi druge ljudi, takrat pustiš tistemu aspektu (delu) sebe, ki se počuti kot žrtev in ne kreator, da igra glavno vlogo in vodi tvoje življenje iz resnično omejene perspektive.
Koliko časa si boš še to dopuščal? Koliko časa se boš še mučil in skušal vse rešiti in spraviti v »idealen« scenarij? Kot sem zapisal že večkrat, ni pomembno, kaj je smisel tega in onega, ni pomembno, če si to naredil »prav« ali »narobe«. Kaj pa če je vprašanje po smislu življenja zgrešeno zastavljeno…in je življenje le za to, da se ga živi? Brez smisla, brez odgovora in brez kakršnegakoli načrta. Ko obstaja načrt, je v ozadju pričakovanje, in ko se zadeve ne odvijajo po »umskem planu«, pride na površje vsem dobro poznano: očitanje samemu sebi. To bi moral storiti drugače, zakaj sem doživel to in to, življenje me vedno kaznuje, sem »ubogi, mali« človek…itd. NISI! ŠE ENKRAT – NISI! In če povem še ironično in šaljivo: ko se postaviš v tak položaj, si še vedno čudovit kreator – čudovit kreator svojega malega, ubogega jaza.
Vse je izbira, čisto vse. Kaj izbiraš za sebe? Lepoto bivanja, ki vključuje tudi temno, ranjeno plat kovanca ali neprestano tekanje za svojimi cilji in ideali, ki so v resnici tako ali tako nedosegljivi. V naši temi leži naša božanskost. Dovoli si biti temen, da boš potem lahko zares svetel. Prava sreča leži namreč v integraciji naše svetle in temne plati, moškega in ženske v nas samih. Brez enega ni drugega in obratno.
Ko boli, naj boli. Ko si žalosten, bodi žalosten. Dovoli si biti vse kar si in ne odrivaj ničesar. Ko rabiš čas zase, si seveda vzemi čas zase. Ker edino bitje, ki je v resnici pomembno, si TI! Če še malo razširimo okvirje zgornji misli: Dokler sam ne boš srečen, nihče okrog tebe ne bo srečen ali pa ga okrog tebe ne bo. Popolnoma jasno je, več besed ni potrebnih.
Se lahko ljubiš, ko boli? Si lahko rečeš oprosti, ko si strog do sebe? Si lahko sam sebi najboljši prijatelj?
Pa da ne ovinkarimo več, povejmo preprosto, iskreno in simpatično vulgarno: »Jebi ga, vse je popolno, točno takšno kot je!« Morda bi to lahko bila naša vsakodnevna jutranja in večerna mantra.
Da vidimo, kam pridemo na tak način…
Z ljubeznijo,
Prince La Erosius – James E.Maestro
PRIHAJAJOČA KNJIGA: DOBRO JUTRO, DUŠA!