»BISTVO JE OČEM NEVIDNO«: NAJLEPŠA LJUBEZENSKA ZGODBA VSEH ČASOV ŽIVI V TEBI
Izbereš, a potem ne omejuješ. S tem dovoljuješ in vse pride do tebe, ko je najbolj primerno in ustrezno. Storiti »nič« je blazen izziv, saj smo bili naučeni in vzgojeni v duhu, da trdo delo prinaša rezultate. In potem ti nekdo pove, da je vse, kar si se kadarkoli naučil, velika laž in utvara. Težko za prebaviti, še težje za spustiti. A kakorkoli, pride trenutek, ko preprosto spustiš vse skupaj - sistem prepričanj, ki je gradil tvojo vlogo. Ker če tega ne storiš, zelo verjetno zboliš oz. odideš…
Pa niti ni tako strašljivo, kot se sliši, ko prvič prebereš. Morda, na trenutke. Razen če tako izbereš in se boriš in tuliš in hruliš. Takrat reže, peče in razbija kot hudič. Izbira je tvoja. Kot je bila na globlji ravni tista, da se spet spomniš kdo SI v resnici. Tako je tudi ta, na kakšen način boš do tega spomina, občutka prišel. Na zelo boleč ali izredno preprost ( kolikor je to sploh možno, glede na to, da govorimo o procesu razsvetljenja, ki izpostavlja vse demone, strahove in potlačitve v nas samih).
Je možno. V veliki meri, odvisno seveda od posameznika. Nekaj pa je jasno. Edino tako, da se več ne oklepamo starih vzorcev, situacij, ljudi, načina funkcioniranja, potrebe po igrah moči, postavljanja sebe v vlogo žrtve, kontrole nad življenjem (ki jo tako ali tako ni mogoče doseči iz uma) itd., se zavestno spravimo v položaj, kjer je proces razsvetljenja lahko mnogokrat prijeten in zabaven. Zaenkrat bom uporabil le te dve besedi, »magičen, čaroben, božanski« sledijo kmalu zatem (ang.: joyful, divine).
Odlično, sedaj smo vzpostavili temeljno razumevanje, da je vsak korak in način, na katerega ga bomo storili, lastna odločitev. Smo kreatorji in ni potrebno nadalje razlagati zgoraj izpostavljenega.
DOGAJA SE VELIKO VEČ, KOT ZAZNAVA UM
Dogodki in situacije, ki se zgodijo, niso to, kar MISLIMO da so. V ozadju obstaja veliko, neskončno več. Ves čas in v vsakem primeru. Z razumevanjem te premise, bo lažje in lažje stopati po poti in sprostiti sebe iz okov sodbe, očitanja in skoraj da že brezčasnega pomanjkanja sprejemanja, sočutja in ljubezni do sebe. Ko smo namreč del neke izkušnje, katerekoli, jo iz umske perspektive dojamemo izredno omejeno. Vidimo ponavadi le tisto, kar nas je prizadelo, kar nas boli. Čutimo žalost, jezo, maščevanje in um že kuje nove zgodbe, ki bodo sledile na podlagi prve izkušnje.
Vem, dragi bralci in zelo dobro vas razumem. Z vsem sočutjem. Kolikokrat v življenju sem si očital, zakaj sem reagiral tako kot sem, zakaj mi je neka oseba rekla to in to in me seveda iz moje perspektive užalila. Kolikokrat sem se počutil kot »majhen« človek, kot žrtev zunanjih okoliščin, ko sem prejemal takšne vibracije in odzive iz okolice. Drugi absolutno opisanega niso videli tako, bilo je vedno moje osebno dojemanje posamezne izkušnje, katero je napihnil um, stari ranjeni, užaljeni aspekti. Poudarimo nekaj direktno na tem mestu. Vse to sem skreiral sam. Preden grem naprej, zapišem še enkrat: Vse, vsako najmanjšo malenkost, sem skreiral in v svoje življenje pritegnil sam.
Potem je tu še druga plat kovanca. Kolikokrat sem bil jaz tisti, ki sem žalil, se jezil, bil nevoščljiv, nisem sprejemal in »iskreno« ljubil, ah, saj takrat sploh nisem vedel, kaj »iskreno« je. Sedaj se simpatično nasmejim, ko preberem zadnji stavek. Ker vem, kristalno mi je jasno, da je bila pot in igra, ki sem jo nezavedno igral, postavljena sem s točno določenim »namenom«, pa ne namenom, kot to besedo dojemamo ponavadi, ampak na način »božanske intervencije«, ki sem jo, kot sem zapisal že zgoraj, izbral in priklical sam. Da končno stopim v zavedanje in se spomnim svoje veličine, kreatorske zmožnosti. Prevzamem odgovornost za vse, kar se mi je kdajkoli zgodilo in začnem ustvarjati svoj svet, kot mi ustreza in me razveseljuje. Kot izraz ljubezni, ki jo čutim do sebe, s čisto vsakim atomom svojega bitja.
Ja, res je. Bil sem žrtev in bil sem »tisti, ki zlorablja«. In vse to sem si očital do onemoglosti in še dlje. Razjedalo me je, kljuvalo in niti slučajno nisem poznal recepta, ki bi mi skuhal bolj okusno »življenjsko jed«. No, moj um in določeni aspekti informacije niso posedovali. Ter še danes je ne, saj je ne morejo. Niso bili namenjeni temu in ni njihovo poslanstvo. A duša je vedela. Vedno je, ve in bo. Jaz sem DUŠA. Jaz nisem ta »mali«, jezni, omejeni aspekt, razen če tako izberem. Potem sem. In iluzija deluje še kako resnično. Vidiš, človek, kako neskončen, sočuten in brezmejen kreator si. Lahko si ustvariš iluzije lastne majhnosti in omejenosti. To smo seveda storili mi vsi.
Vendar kdorkoli bere te besede, ima dovolj. Vstopil je nazaj v zavedanje, izbral, da prekine z iluzijo. Bilo je zabavno, na momente brutalno, a vse je del zemeljske izkušnje. Z dušne perspektive ni bilo nič boljše ali slabše, pa če si užival v okusu najbolj slastne večerje in vina, ali pa so te zažgali na grmadi. Resnično, čeprav je našemu umu praktično nemogoče sprejeti in si priznati takšno dejstvo, je z »globlje« ravni natančno tako.
Um torej vidi situacije popolnoma po svoje. Ko se skozi izkušnje odpirajo rane, bolečine in nas dogodki iritirajo, se v ozadju godijo neopisljive, brezmejne in čarobne spremembe. Integriramo vse svoje dele, kajti kot kreator, smo skreirali »temno« in »svetlo« plat in za oboje je potrebno prevzeti odgovornost. Brez sodbe, le sprejeti in s tem transformirati. Šele v poljubu teme in svetlobe, se pokaže tista prava SVETLOBA – naj to imenujem NOVA LUČ. To je razsvetljenje.
Kaj vse bi si povedal (svojim preteklim delom), s to modrostjo, ki jo imam v sebi. In ja, še danes mi marsikdaj pride prav, ter si povem, saj vsakič ko zaboli, zaboli v ozadju z nekim razlogom in skušam videti čisto vse kar vstopi v moje življenje kot DARILO, in ne kazen, ki za sabo potegne boje, jezo, žalost, maščevanje.
Ta čustva seveda sprejmem, ne da bi jih skušal odrivati (ker na ta način sploh ne gre), vendar se pri njih ne ustavljam. Z božanskim vdihom grem skozi njih (dih ljubezni in integracije) in se ves čas zavedam, da to v resnici nisem jaz. Sem v procesu integracije po 1400 življenjih, inkarnacijah na tej Zemlji, in bilo bi noro reči, da ne bo vsake toliko zabolelo. Odločam pa se, koliko in v kakšni meri, bo vplivalo na moje »zavestno življenje«. Vse manj in manj.
Ni je ljubezni, ki bi bila večja od tiste, ki jo imaš v sebi, ni ga objema, toplejšega, kot je tisti, ki ga lahko podariš sebi in ni ga poljuba, ki bi bil bolj nežen kot tisti, ki ti v ogledalu pokaže odsev tvojih ustnic na tvojem licu. Nič ni slajše, kot si sam! Zavedaj se tega, človek, bolečina, ki jo um prikazuje v svojih iluzijah, nadvse potencirano, je zameglila resnično ljubezen, ki kraljuje za vsem tem. Sedaj je čas, da jo zopet odkriješ. Na način, kot nikdar poprej…
Um ni sovražnik, v resnici nas želi obvarovati, a ne zna več naprej. Tudi um je bil naša kreacija, zato ga lahko sedaj nežno, a vendarle odločno osvobodimo in odprto vstopimo, zajadramo v »dušno, zavestno« delovanje. Bilo je dovolj. Zame vsekakor. Dovolj bojev in očitanja, sebi in drugim. Odkrito potočim marsikatero solzo, ko se spomnim, kako strog sem bil do sebe in v kakšnem pomanjkanju ljubezni in sočutja sem živel.
A te solze so sladke, niso več bridke, saj vejo, da je bilo vse točno tako, kot je moralo biti. Vse je vedno popolno ravno takšno, kakršno je. Nisem žrtev, ampak sem KREATOR.
Ali je res, da je bila pot do sem marsikdaj trnova? Res je. Ali je res, da sem ničkolikokrat ječal od bolečine, ker sem se počutil čisto izgubljeno? Res je. Ali je res, da se popolnoma pozabil na to, kako čudovito, čarobno in magično bitje sem? Res je.
A to ne bo moj izgovor, da ne bi svoje poti gledal kot največje in najlepše ljubezenske zgodbe vseh časov. Katero sem v celoti skreiral sam! Tako kot sem najbolje znal in vedel v tistem trenutku. Ne za kazen, pač pa iz ljubezni do sebe. Vse mi je od nekdaj služilo v svojem najvišjem smislu.
In glej, kako daleč sem prišel. Iz čiste izgubljenosti v kristalno jasnost svojega obstoja, v zavedanje svoje božanske narave, ljubeče prisotnosti JAZ SEM.
V tem trenutku si bom rekel le še: HVALA.
Več besed ni potrebnih, zgodba je tako zelo osebna in neopisljiva. Naj pravljica duše zares živi…
Z ljubeznijo!
Prince La Erosius – James E.Maestro
Pa niti ni tako strašljivo, kot se sliši, ko prvič prebereš. Morda, na trenutke. Razen če tako izbereš in se boriš in tuliš in hruliš. Takrat reže, peče in razbija kot hudič. Izbira je tvoja. Kot je bila na globlji ravni tista, da se spet spomniš kdo SI v resnici. Tako je tudi ta, na kakšen način boš do tega spomina, občutka prišel. Na zelo boleč ali izredno preprost ( kolikor je to sploh možno, glede na to, da govorimo o procesu razsvetljenja, ki izpostavlja vse demone, strahove in potlačitve v nas samih).
Je možno. V veliki meri, odvisno seveda od posameznika. Nekaj pa je jasno. Edino tako, da se več ne oklepamo starih vzorcev, situacij, ljudi, načina funkcioniranja, potrebe po igrah moči, postavljanja sebe v vlogo žrtve, kontrole nad življenjem (ki jo tako ali tako ni mogoče doseči iz uma) itd., se zavestno spravimo v položaj, kjer je proces razsvetljenja lahko mnogokrat prijeten in zabaven. Zaenkrat bom uporabil le te dve besedi, »magičen, čaroben, božanski« sledijo kmalu zatem (ang.: joyful, divine).
Odlično, sedaj smo vzpostavili temeljno razumevanje, da je vsak korak in način, na katerega ga bomo storili, lastna odločitev. Smo kreatorji in ni potrebno nadalje razlagati zgoraj izpostavljenega.
DOGAJA SE VELIKO VEČ, KOT ZAZNAVA UM
Dogodki in situacije, ki se zgodijo, niso to, kar MISLIMO da so. V ozadju obstaja veliko, neskončno več. Ves čas in v vsakem primeru. Z razumevanjem te premise, bo lažje in lažje stopati po poti in sprostiti sebe iz okov sodbe, očitanja in skoraj da že brezčasnega pomanjkanja sprejemanja, sočutja in ljubezni do sebe. Ko smo namreč del neke izkušnje, katerekoli, jo iz umske perspektive dojamemo izredno omejeno. Vidimo ponavadi le tisto, kar nas je prizadelo, kar nas boli. Čutimo žalost, jezo, maščevanje in um že kuje nove zgodbe, ki bodo sledile na podlagi prve izkušnje.
Vem, dragi bralci in zelo dobro vas razumem. Z vsem sočutjem. Kolikokrat v življenju sem si očital, zakaj sem reagiral tako kot sem, zakaj mi je neka oseba rekla to in to in me seveda iz moje perspektive užalila. Kolikokrat sem se počutil kot »majhen« človek, kot žrtev zunanjih okoliščin, ko sem prejemal takšne vibracije in odzive iz okolice. Drugi absolutno opisanega niso videli tako, bilo je vedno moje osebno dojemanje posamezne izkušnje, katero je napihnil um, stari ranjeni, užaljeni aspekti. Poudarimo nekaj direktno na tem mestu. Vse to sem skreiral sam. Preden grem naprej, zapišem še enkrat: Vse, vsako najmanjšo malenkost, sem skreiral in v svoje življenje pritegnil sam.
Potem je tu še druga plat kovanca. Kolikokrat sem bil jaz tisti, ki sem žalil, se jezil, bil nevoščljiv, nisem sprejemal in »iskreno« ljubil, ah, saj takrat sploh nisem vedel, kaj »iskreno« je. Sedaj se simpatično nasmejim, ko preberem zadnji stavek. Ker vem, kristalno mi je jasno, da je bila pot in igra, ki sem jo nezavedno igral, postavljena sem s točno določenim »namenom«, pa ne namenom, kot to besedo dojemamo ponavadi, ampak na način »božanske intervencije«, ki sem jo, kot sem zapisal že zgoraj, izbral in priklical sam. Da končno stopim v zavedanje in se spomnim svoje veličine, kreatorske zmožnosti. Prevzamem odgovornost za vse, kar se mi je kdajkoli zgodilo in začnem ustvarjati svoj svet, kot mi ustreza in me razveseljuje. Kot izraz ljubezni, ki jo čutim do sebe, s čisto vsakim atomom svojega bitja.
Ja, res je. Bil sem žrtev in bil sem »tisti, ki zlorablja«. In vse to sem si očital do onemoglosti in še dlje. Razjedalo me je, kljuvalo in niti slučajno nisem poznal recepta, ki bi mi skuhal bolj okusno »življenjsko jed«. No, moj um in določeni aspekti informacije niso posedovali. Ter še danes je ne, saj je ne morejo. Niso bili namenjeni temu in ni njihovo poslanstvo. A duša je vedela. Vedno je, ve in bo. Jaz sem DUŠA. Jaz nisem ta »mali«, jezni, omejeni aspekt, razen če tako izberem. Potem sem. In iluzija deluje še kako resnično. Vidiš, človek, kako neskončen, sočuten in brezmejen kreator si. Lahko si ustvariš iluzije lastne majhnosti in omejenosti. To smo seveda storili mi vsi.
Vendar kdorkoli bere te besede, ima dovolj. Vstopil je nazaj v zavedanje, izbral, da prekine z iluzijo. Bilo je zabavno, na momente brutalno, a vse je del zemeljske izkušnje. Z dušne perspektive ni bilo nič boljše ali slabše, pa če si užival v okusu najbolj slastne večerje in vina, ali pa so te zažgali na grmadi. Resnično, čeprav je našemu umu praktično nemogoče sprejeti in si priznati takšno dejstvo, je z »globlje« ravni natančno tako.
Um torej vidi situacije popolnoma po svoje. Ko se skozi izkušnje odpirajo rane, bolečine in nas dogodki iritirajo, se v ozadju godijo neopisljive, brezmejne in čarobne spremembe. Integriramo vse svoje dele, kajti kot kreator, smo skreirali »temno« in »svetlo« plat in za oboje je potrebno prevzeti odgovornost. Brez sodbe, le sprejeti in s tem transformirati. Šele v poljubu teme in svetlobe, se pokaže tista prava SVETLOBA – naj to imenujem NOVA LUČ. To je razsvetljenje.
Kaj vse bi si povedal (svojim preteklim delom), s to modrostjo, ki jo imam v sebi. In ja, še danes mi marsikdaj pride prav, ter si povem, saj vsakič ko zaboli, zaboli v ozadju z nekim razlogom in skušam videti čisto vse kar vstopi v moje življenje kot DARILO, in ne kazen, ki za sabo potegne boje, jezo, žalost, maščevanje.
Ta čustva seveda sprejmem, ne da bi jih skušal odrivati (ker na ta način sploh ne gre), vendar se pri njih ne ustavljam. Z božanskim vdihom grem skozi njih (dih ljubezni in integracije) in se ves čas zavedam, da to v resnici nisem jaz. Sem v procesu integracije po 1400 življenjih, inkarnacijah na tej Zemlji, in bilo bi noro reči, da ne bo vsake toliko zabolelo. Odločam pa se, koliko in v kakšni meri, bo vplivalo na moje »zavestno življenje«. Vse manj in manj.
Ni je ljubezni, ki bi bila večja od tiste, ki jo imaš v sebi, ni ga objema, toplejšega, kot je tisti, ki ga lahko podariš sebi in ni ga poljuba, ki bi bil bolj nežen kot tisti, ki ti v ogledalu pokaže odsev tvojih ustnic na tvojem licu. Nič ni slajše, kot si sam! Zavedaj se tega, človek, bolečina, ki jo um prikazuje v svojih iluzijah, nadvse potencirano, je zameglila resnično ljubezen, ki kraljuje za vsem tem. Sedaj je čas, da jo zopet odkriješ. Na način, kot nikdar poprej…
Um ni sovražnik, v resnici nas želi obvarovati, a ne zna več naprej. Tudi um je bil naša kreacija, zato ga lahko sedaj nežno, a vendarle odločno osvobodimo in odprto vstopimo, zajadramo v »dušno, zavestno« delovanje. Bilo je dovolj. Zame vsekakor. Dovolj bojev in očitanja, sebi in drugim. Odkrito potočim marsikatero solzo, ko se spomnim, kako strog sem bil do sebe in v kakšnem pomanjkanju ljubezni in sočutja sem živel.
A te solze so sladke, niso več bridke, saj vejo, da je bilo vse točno tako, kot je moralo biti. Vse je vedno popolno ravno takšno, kakršno je. Nisem žrtev, ampak sem KREATOR.
Ali je res, da je bila pot do sem marsikdaj trnova? Res je. Ali je res, da sem ničkolikokrat ječal od bolečine, ker sem se počutil čisto izgubljeno? Res je. Ali je res, da se popolnoma pozabil na to, kako čudovito, čarobno in magično bitje sem? Res je.
A to ne bo moj izgovor, da ne bi svoje poti gledal kot največje in najlepše ljubezenske zgodbe vseh časov. Katero sem v celoti skreiral sam! Tako kot sem najbolje znal in vedel v tistem trenutku. Ne za kazen, pač pa iz ljubezni do sebe. Vse mi je od nekdaj služilo v svojem najvišjem smislu.
In glej, kako daleč sem prišel. Iz čiste izgubljenosti v kristalno jasnost svojega obstoja, v zavedanje svoje božanske narave, ljubeče prisotnosti JAZ SEM.
V tem trenutku si bom rekel le še: HVALA.
Več besed ni potrebnih, zgodba je tako zelo osebna in neopisljiva. Naj pravljica duše zares živi…
Z ljubeznijo!
Prince La Erosius – James E.Maestro
PRIHAJAJOČA KNJIGA: DOBRO JUTRO, DUŠA!