NE GLEJMO ŽIVLJENJA TAKO RESNO, NA NEK NAČIN JE VSE LE IGRIVA ŠALA
Biti človek na tej Zemlji, je vsekakor marsikdaj velik izziv. Pestijo nas najrazličnejši problemi, od fizičnih bolečin, pomanjkanja denarja, izgube ljubljene osebe na tak ali drugačen način in s tem povezana celotna paleta čustvenih reakcij, izgubljenosti v svetu, nezmožnosti izražanja sebe…pa vse do tako bizarnih težav kot je nezmožnost odločitve, kaj naj danes oblečem, ali naj grem v fitnes in posledično soočanje z razjedajočo slabo vestjo, če je odgovor ne…(tole pa res ne zveni kaj prida).
Oh človek, ustavi se. Zazri se vase, poglej globoko in začuti svoje bistvo. Vidiš, tam ni nobene drame, tam živi neopisljiv mir, ljubezen in harmonija. In kar je najlepše - vse to ti je vedno na voljo. Če lahko ustvarjaš iz tega prostora lastne pomirjenosti s sabo in svetom, se začne pisati popolnoma nova pravljica. Energije ti namreč služijo dobesedno. Če verjameš v pomanjkanje, boš to tudi dobil. Kazalo se ti bo ves čas tvoje eksistence, saj se vsi atomi razporejajo točno tako, kot jim z globlje ravni narekuješ. Lahko da se tega ne zavedaš, a občutek nikdar ne laže. Naložene imamo na tisoče, ah kaj tisoče, milijone, milijarde plasti najrazličnejših prepričanj (ki so v osnovi omejitve), s katerimi si nato kreiramo naš vsakdan.
Morda je pa sedaj vsega tega dovolj. Bila je zabavna, vsekakor zanimiva igrica, igrica pretvarjanja, da smo nekaj, kar v resnici nismo. Omejena bitja. Skozi to kar nismo, odkrijemo namreč to kar smo (a več o tem v kakšnem drugem članku - je tematika, z lahkoto obravnavana sama zase).
Torej: Ne. Absolutno ne več! Sedaj je čas, da tista prava, resnična modrost pride na plano. In se zaveš, božanski angel, kako veličasten in brezmejen kreator si. Pusti svoje probleme, pozabi na njih za trenutek, in če ti uspe, lahko pozabiš na njih kar za vedno. Kamor usmerjaš svoj fokus, tisto se realizira, manifestira v življenju in okolici. Oo, ta lepota preprostosti in spontanosti, s katero smo skozi potovanje odkrivanja samega sebe zgubili stik. A duša se spomni, vedno se je in vedno se bo. Njena modrost je vseobsegajoča.
In seveda, res je. Bilo je naporno, bilo je boleče, bilo je več kot to - roko na srce, bilo je odvratno. Zato smo si tudi ustvarili vsa zgoraj omenjena prepričanja in obrambne mehanizme. Ne zato, ker bi si hoteli škodovati, pač pa zato, ker smo se hoteli obvarovati. Bilo je prisotno ogromno strahu, prestrašenosti, izgubljenosti – in posledično pozabe lastnega vira, prelepega Spirita (kralj in kraljica v nas samih, ki se brezpogojno ljubita). Le-ta je bil ves čas nekje v ozadju. Sploh ne v ozadju (bil je v ospredju in opazoval: svojega otroka – tebe, kako se igraš skozi kreacijo), a za voljo same razlage recimo tako.
Ljubezen (v poznanem smislu) obstaja edino na Zemlji. Te besede pred nastankom našega krasnega modrega planeta ni bilo. V univerzumu je to resnično neznan pojem. Ko govorim o ljubezni, je »ljubezen do sebe« avtomatsko na prvem mestu. In nihče, ki ni nikdar stopil na Zemljo, ne more zares poznati tega občutka ter v pristnem pomenu besede spoznati sebe. Se sprejeti, se objeti, si zaupati in se ljubiti. To je to, to je razsvetljenje. Ta tako pogosto opevana besedica je v svoji čistosti izredno enostavna. Samo skozi izkušanje vzbrsti cvet mojstrstva, razsvetljenja, integracije.
Nobeno bitje, ki ni šlo skozi zemeljsko izkušnjo, ni nikdar doseglo razsvetljenja (pa še od tistih, ki smo šli, je to dosegla le peščica – sedaj je sicer novi val). To je absolutna resnica in iz tega sledi, da je človek mnogo večje bitje, kot si je kadarkoli predstavljal. Lahko bi rekli, da je dovolj gledanja v nebo in raje postavimo oltar sebi in svoji lepoti na tem svetu. Vsekakor prenehajte slepo poslušati bitja iz vesolja in jemati to za sveto resnico, ampak z vso odprtostjo prisluhnite sebi, saj take modrosti kot jo poseduješ ravno ti, nima vendarle skoraj nobeno bitje v prostranem širnem vesolju.
Ljubezen do sebe lahko vzpostaviš le skozi to, da se potopiš v sliko, ki si jo narisal, in ko si v njej, se sčasoma zopet zaveš, da si pravzaprav ti tisti, ki jo je skreiral. Nato jo lahko spreminjaš, dopolnjuješ in oplemenitiš, kakor te je volja. Takrat postane tvoja kraljevska podoba. Le zavedati se moraš. Ta slika seveda ni nič drugega kakor Zemlja in mi vsi smo slikarji, ki so se sedaj spomnili, kako brezmejno veliki umetniki smo že od nekdaj.
Zatorej, čas je! Čas je ljubi kreator, slikar, poet, artist, da si dovoliš biti vse kar si in se osredotočiš zgolj na lastno modrost, ki je le tvoja in unikatna. Spustiš od sebe vse obrambe in ščite ter z nasmehom vandraš po svetu, kot razsvetljeno bitje, kot maestro življenja. Sedaj je varno, sedaj je vse tako kot mora biti. Vse je pripravljeno za tvojo slavo, za ljubezen, vse je tukaj da ti služi (v najlepšem pomenu besede).
Vsa bitja, vse situacije in vsak trenutek z vsem svojim bogastvom. Vprašanje je le, če si ga upaš zares odločno sprejeti in vdihniti? Si upaš pogledati v srce in si zapeti najlepšo ljubezensko pesem, kar so jo nebesa kdajkoli slišala? Se lahko častiš…iskreno, ljubeče in s hvaležnostjo! Sam si si ustvaril raj, kakor si si na trenutke v preteklosti izkušal pekel. Konec je, ni več dvojnosti, tekmovalnosti, dokazovanja. Komu že – samemu sebi? Eh, to ja za »male« ljudi. Kdor si zaupa, se v celoti zaveda, da je tako magičen in čaroben, da se sploh ne ukvarja z drugimi in s tem kaj si mislijo o njem. Ne ukvarja se niti s tem, kaj si sam misli o sebi. Komu bi se potem lahko dokazoval?
Kreiraj iz sebe, kreiraj za sebe in skreiraj si sebe. Kakor si želiš in tako kot čutiš. Naj tvoja slika zažari na vse možne načine. Tako kot si vedno slutil da bo in vsi potenciali so ti sedaj na voljo. Le začutiti jih je potrebno in spustiti v svoje življenje. Naj pridejo sami od sebe. Ti jih le z nasmehom pričakuj! ...In zgodilo se bo, bodi prepričan, ja – zgodilo se bo, sanje začenjajo izžarevati čar in lepoto v vsem svojem sijaju!
Ne glej življenja tako resno. Nič ni resnega, ko navidezne težave, raznovrstne travme in čustvene situacije ugledaš v novi, osvobajajoči luči. Takrat se zaveš, da je bilo od začetka vse idealno in si bil po lastni izbiri del te izkušnje. V vsej ljubezni, ki si jo premogel do sebe. Lahko si jo podariš znova in znova ter se s tem osvobodiš. Če tako izbereš, seveda.
Enostavno je. Kamor usmerjaš svojo pozornost, tisto se v življenju kaže navzven. Hmm…če je pa res tako, zakaj ne bi moja slika potem izgledala mavrično, pravljično, božansko? Kot se za razsvetljeno bitje spodobi.
Le dopustiti si moram, vse skupaj (celotno igro življenja) gledati z nasmehom!
Od tega trenutka dalje je Picasso le še bežen spomin v preteklosti…
Z ljubeznijo,
Prince La Erosius – James E.Maestro
Oh človek, ustavi se. Zazri se vase, poglej globoko in začuti svoje bistvo. Vidiš, tam ni nobene drame, tam živi neopisljiv mir, ljubezen in harmonija. In kar je najlepše - vse to ti je vedno na voljo. Če lahko ustvarjaš iz tega prostora lastne pomirjenosti s sabo in svetom, se začne pisati popolnoma nova pravljica. Energije ti namreč služijo dobesedno. Če verjameš v pomanjkanje, boš to tudi dobil. Kazalo se ti bo ves čas tvoje eksistence, saj se vsi atomi razporejajo točno tako, kot jim z globlje ravni narekuješ. Lahko da se tega ne zavedaš, a občutek nikdar ne laže. Naložene imamo na tisoče, ah kaj tisoče, milijone, milijarde plasti najrazličnejših prepričanj (ki so v osnovi omejitve), s katerimi si nato kreiramo naš vsakdan.
Morda je pa sedaj vsega tega dovolj. Bila je zabavna, vsekakor zanimiva igrica, igrica pretvarjanja, da smo nekaj, kar v resnici nismo. Omejena bitja. Skozi to kar nismo, odkrijemo namreč to kar smo (a več o tem v kakšnem drugem članku - je tematika, z lahkoto obravnavana sama zase).
Torej: Ne. Absolutno ne več! Sedaj je čas, da tista prava, resnična modrost pride na plano. In se zaveš, božanski angel, kako veličasten in brezmejen kreator si. Pusti svoje probleme, pozabi na njih za trenutek, in če ti uspe, lahko pozabiš na njih kar za vedno. Kamor usmerjaš svoj fokus, tisto se realizira, manifestira v življenju in okolici. Oo, ta lepota preprostosti in spontanosti, s katero smo skozi potovanje odkrivanja samega sebe zgubili stik. A duša se spomni, vedno se je in vedno se bo. Njena modrost je vseobsegajoča.
In seveda, res je. Bilo je naporno, bilo je boleče, bilo je več kot to - roko na srce, bilo je odvratno. Zato smo si tudi ustvarili vsa zgoraj omenjena prepričanja in obrambne mehanizme. Ne zato, ker bi si hoteli škodovati, pač pa zato, ker smo se hoteli obvarovati. Bilo je prisotno ogromno strahu, prestrašenosti, izgubljenosti – in posledično pozabe lastnega vira, prelepega Spirita (kralj in kraljica v nas samih, ki se brezpogojno ljubita). Le-ta je bil ves čas nekje v ozadju. Sploh ne v ozadju (bil je v ospredju in opazoval: svojega otroka – tebe, kako se igraš skozi kreacijo), a za voljo same razlage recimo tako.
Ljubezen (v poznanem smislu) obstaja edino na Zemlji. Te besede pred nastankom našega krasnega modrega planeta ni bilo. V univerzumu je to resnično neznan pojem. Ko govorim o ljubezni, je »ljubezen do sebe« avtomatsko na prvem mestu. In nihče, ki ni nikdar stopil na Zemljo, ne more zares poznati tega občutka ter v pristnem pomenu besede spoznati sebe. Se sprejeti, se objeti, si zaupati in se ljubiti. To je to, to je razsvetljenje. Ta tako pogosto opevana besedica je v svoji čistosti izredno enostavna. Samo skozi izkušanje vzbrsti cvet mojstrstva, razsvetljenja, integracije.
Nobeno bitje, ki ni šlo skozi zemeljsko izkušnjo, ni nikdar doseglo razsvetljenja (pa še od tistih, ki smo šli, je to dosegla le peščica – sedaj je sicer novi val). To je absolutna resnica in iz tega sledi, da je človek mnogo večje bitje, kot si je kadarkoli predstavljal. Lahko bi rekli, da je dovolj gledanja v nebo in raje postavimo oltar sebi in svoji lepoti na tem svetu. Vsekakor prenehajte slepo poslušati bitja iz vesolja in jemati to za sveto resnico, ampak z vso odprtostjo prisluhnite sebi, saj take modrosti kot jo poseduješ ravno ti, nima vendarle skoraj nobeno bitje v prostranem širnem vesolju.
Ljubezen do sebe lahko vzpostaviš le skozi to, da se potopiš v sliko, ki si jo narisal, in ko si v njej, se sčasoma zopet zaveš, da si pravzaprav ti tisti, ki jo je skreiral. Nato jo lahko spreminjaš, dopolnjuješ in oplemenitiš, kakor te je volja. Takrat postane tvoja kraljevska podoba. Le zavedati se moraš. Ta slika seveda ni nič drugega kakor Zemlja in mi vsi smo slikarji, ki so se sedaj spomnili, kako brezmejno veliki umetniki smo že od nekdaj.
Zatorej, čas je! Čas je ljubi kreator, slikar, poet, artist, da si dovoliš biti vse kar si in se osredotočiš zgolj na lastno modrost, ki je le tvoja in unikatna. Spustiš od sebe vse obrambe in ščite ter z nasmehom vandraš po svetu, kot razsvetljeno bitje, kot maestro življenja. Sedaj je varno, sedaj je vse tako kot mora biti. Vse je pripravljeno za tvojo slavo, za ljubezen, vse je tukaj da ti služi (v najlepšem pomenu besede).
Vsa bitja, vse situacije in vsak trenutek z vsem svojim bogastvom. Vprašanje je le, če si ga upaš zares odločno sprejeti in vdihniti? Si upaš pogledati v srce in si zapeti najlepšo ljubezensko pesem, kar so jo nebesa kdajkoli slišala? Se lahko častiš…iskreno, ljubeče in s hvaležnostjo! Sam si si ustvaril raj, kakor si si na trenutke v preteklosti izkušal pekel. Konec je, ni več dvojnosti, tekmovalnosti, dokazovanja. Komu že – samemu sebi? Eh, to ja za »male« ljudi. Kdor si zaupa, se v celoti zaveda, da je tako magičen in čaroben, da se sploh ne ukvarja z drugimi in s tem kaj si mislijo o njem. Ne ukvarja se niti s tem, kaj si sam misli o sebi. Komu bi se potem lahko dokazoval?
Kreiraj iz sebe, kreiraj za sebe in skreiraj si sebe. Kakor si želiš in tako kot čutiš. Naj tvoja slika zažari na vse možne načine. Tako kot si vedno slutil da bo in vsi potenciali so ti sedaj na voljo. Le začutiti jih je potrebno in spustiti v svoje življenje. Naj pridejo sami od sebe. Ti jih le z nasmehom pričakuj! ...In zgodilo se bo, bodi prepričan, ja – zgodilo se bo, sanje začenjajo izžarevati čar in lepoto v vsem svojem sijaju!
Ne glej življenja tako resno. Nič ni resnega, ko navidezne težave, raznovrstne travme in čustvene situacije ugledaš v novi, osvobajajoči luči. Takrat se zaveš, da je bilo od začetka vse idealno in si bil po lastni izbiri del te izkušnje. V vsej ljubezni, ki si jo premogel do sebe. Lahko si jo podariš znova in znova ter se s tem osvobodiš. Če tako izbereš, seveda.
Enostavno je. Kamor usmerjaš svojo pozornost, tisto se v življenju kaže navzven. Hmm…če je pa res tako, zakaj ne bi moja slika potem izgledala mavrično, pravljično, božansko? Kot se za razsvetljeno bitje spodobi.
Le dopustiti si moram, vse skupaj (celotno igro življenja) gledati z nasmehom!
Od tega trenutka dalje je Picasso le še bežen spomin v preteklosti…
Z ljubeznijo,
Prince La Erosius – James E.Maestro
PRIHAJAJOČA KNJIGA: DOBRO JUTRO, DUŠA!