VSE JE DARILO, DUŠA TE LJUBI!
V silovitem vrvežu razsvetljenja se je izredno lahko izgubiti v človeški vsakdanjosti in z njo povezanimi problemi. Vzporedno namreč potekata dve zgodbi, ena božanska in ena človeška. Seveda obstaja ogromno dimenzij, a zavoljo lažjega razumevanja razlage se izrazimo tako. Razsvetljenje je že izbrano, iz zavestne, dušne perspektive dolgo nazaj. Človek se le zave vsega procesa, ki se drugače absolutno in odločno že izvaja. Izbral si sam, iz svoje resnice, svoje duše, iz svoje avtentične esence JAZ SEM. Sedaj ni poti nazaj.
Osvoboditev in breme, vse je v zraku. Je igra dovoljevanja, dopuščanja in upora…Lahko izbereš kako greš skozi, iz človeške perspektive, lažje ali naporno, a poti nazaj ni več. Le NOVO, staro ne zmore nadaljevati z obstojem.
Seveda je opisovana predpostavka za človeški um strašljiva in nepredvidljiva, saj ne vsebuje prav nobene varnosti in trdnosti. Le zaupanje in sprejemanje. Tistega neznanega, prostranega, esencialnega. Za katero z vsem bitjem in srcem čutimo da je prisotno, a dokaza ni. Ga ni bilo in ga ne bo. Ne v smislu normalnih mentalnih dokazov. Je le vedenje, modrost, občutek, ki je neizpodbitno resničen zate, a 'objektivno' neizvedljiv. Ljubezen do sebe je povsem intimna izkušnja in zavest, katero lahko s svetom radostno deliš s svojo presenco, vsekakor pa drugih oz. drugega ne spreminjaš, rešuješ ali empatično pomiluješ.
Ne, resnična empatija je sprejemanje vsega takšnega kot je, vseh lastnih izkušenj in vseh izkušenj drugih. Čeprav izgledajo peklenske in hudičevo težke, si v zavedanju, da je vsaka izkušnja, ki si jo skreiraš sveta. Obstaja v popolnoma idealnem trenutku (seveda isto velja za vse ostale duše in njihove izkušnje). VSE JE DARILO.
Duša te ljubi iz vsega srca. Ljubi tvoj človeški aspekt, če smo malce bolj precizni. A človeški aspekt ne zna ljubit duše, saj je njeno delovanje popolnoma spontano, novo in večdimenzionalno. Kar je v totalnem nasprotju s človeškim aspektom, ki sloni na umu in je doma v linearnem delovanju, ki predstavlja ponavljanje vzorec brez konca in iskanje varnosti skozi znano.
A dragi prijatelji, na slednji način se v razsvetljenje ne vstopi oz. se realizacija ne zgodi. Um proti duši. Znano (komfortna cona) proti neznanemu. Staro proti Novemu. V resnici ni te dvojnosti, vendar se tako zelo nazorno slika skozi realnost v naši iluziji. Izstop je nujen. Izstop iz starih paradigem, ciklusov, programov. Vse je le iluzija. Fantastično skreirana, saj je naša kreacija in vsi smo absolutni čarobni ustvarjalci vsakega detajla v svojem življenju. A ne glede na to, še vedno je iluzija in nima zares prav nič opraviti z esenco bitja, ljubečo prisotnostjo JAZ SEM.
Osvoboditev in breme, vse je v zraku. Je igra dovoljevanja, dopuščanja in upora…Lahko izbereš kako greš skozi, iz človeške perspektive, lažje ali naporno, a poti nazaj ni več. Le NOVO, staro ne zmore nadaljevati z obstojem.
Seveda je opisovana predpostavka za človeški um strašljiva in nepredvidljiva, saj ne vsebuje prav nobene varnosti in trdnosti. Le zaupanje in sprejemanje. Tistega neznanega, prostranega, esencialnega. Za katero z vsem bitjem in srcem čutimo da je prisotno, a dokaza ni. Ga ni bilo in ga ne bo. Ne v smislu normalnih mentalnih dokazov. Je le vedenje, modrost, občutek, ki je neizpodbitno resničen zate, a 'objektivno' neizvedljiv. Ljubezen do sebe je povsem intimna izkušnja in zavest, katero lahko s svetom radostno deliš s svojo presenco, vsekakor pa drugih oz. drugega ne spreminjaš, rešuješ ali empatično pomiluješ.
Ne, resnična empatija je sprejemanje vsega takšnega kot je, vseh lastnih izkušenj in vseh izkušenj drugih. Čeprav izgledajo peklenske in hudičevo težke, si v zavedanju, da je vsaka izkušnja, ki si jo skreiraš sveta. Obstaja v popolnoma idealnem trenutku (seveda isto velja za vse ostale duše in njihove izkušnje). VSE JE DARILO.
Duša te ljubi iz vsega srca. Ljubi tvoj človeški aspekt, če smo malce bolj precizni. A človeški aspekt ne zna ljubit duše, saj je njeno delovanje popolnoma spontano, novo in večdimenzionalno. Kar je v totalnem nasprotju s človeškim aspektom, ki sloni na umu in je doma v linearnem delovanju, ki predstavlja ponavljanje vzorec brez konca in iskanje varnosti skozi znano.
A dragi prijatelji, na slednji način se v razsvetljenje ne vstopi oz. se realizacija ne zgodi. Um proti duši. Znano (komfortna cona) proti neznanemu. Staro proti Novemu. V resnici ni te dvojnosti, vendar se tako zelo nazorno slika skozi realnost v naši iluziji. Izstop je nujen. Izstop iz starih paradigem, ciklusov, programov. Vse je le iluzija. Fantastično skreirana, saj je naša kreacija in vsi smo absolutni čarobni ustvarjalci vsakega detajla v svojem življenju. A ne glede na to, še vedno je iluzija in nima zares prav nič opraviti z esenco bitja, ljubečo prisotnostjo JAZ SEM.
Iluzija in aspekti, ki so na njej zgrajeni. Strah, obup, pomanjkanje, nasilje, odrivanje, iskanje, bežanje. Vse so le emocije, ki gradijo obilico aspektov, ki na subtilnih in malo manj subtilnih ravneh usmerjajo naše življenje. In nato se počutimo kot žrtve zunanjih okoliščin. Saj imamo občutek, da smo storili prav vse, da bi bilo nasprotno, a se stari scenariji spet ponavljajo (morda nekoliko drugače zapakirani, a osnova je še zmeraj enaka). Seveda, res je.
Avtomatizirano deluje večina ljudi na Zemlji, sprogramirali smo se skozi kolektivno zavest in vzeli nešteto prepričanj, omejitev, nestrpnosti in nesprejemanja za svoje. Laž, absolutno velika laž, da je karkoli od tega resnično naše. Sploh ni. Le ena rešitev obstaja, korak onkraj. Onkraj mentala, iluzij in aspektov, zgrajenih na 'nižjih' energijah. Poti je mnogo, a za vse drži slednje. Le onkraj mentala lahko odkriješ kraljestvo Zavesti, občutkov.
In tam živi tvoja božanskost. V občutenju sveta z vsemi barvami, v občutenju sebe - z drugimi besedami, saj svet je na neki ravni projekcija sebstva. Edino bitje, ki je zares pomembno, si TI. In šele takrat, ko lahko objameš in začutiš omenjeno, si lahko dovoliš iskreno ljubiti drugega in druge. Začne se v SEBI. S sprejemanjem vsega kar si, z ljubeznijo in sočutjem do sebe ter seveda vedenjem in zaupanjem, da se vse odvija v tvoje 'najvišje dobro'. Da lahko vstopiš v svoje brezmejno veselje in lahko realiziraš sanje duše, razsvetljenje.
Lepo se sliši, ko zapišem, da je vse darilo. Neizrazljivo osvobajajoče, kot da poboža dušo in telo, kot da se neko breme sprosti in teža sveta in sebstva ni več na tvojih ramenih. Da, osvoboditev od pričakovanj in scenarijev ki pravijo, da bi moralo biti vse drugače. In posledično očitanje samemu sebi.
Zavalovi prešeren in zmagovit duh ljubezni in sočutja! Kot da je vse do sedaj peljalo sem in sedaj je JASNO. Le sprejeti in objeti moram vse in sem razsvetljen. Veselo in radostno razsvetljen. Vse ostalo tako ali tako nisem JAZ. Nisem resnični pravi jaz. Lahko mi pokažeš mojo sliko izpred let in trdiš, da sem to jaz. V resnici NISEM. Lahko mi pokažeš videoposnetek izpred 3 dni in odločno zagovarjaš, da vidiš mene. Veš, v resnici nisem JAZ. Je aspekt mene, ki pa zelo pogosto nima skupnega z mojo božansko esenco JAZ SEM, z mojo dušo. Bil je le kreacija, za potovanje po Zemlji, za odkrivanje novih obzorij itd., sedaj pa je zastarel. Zato to kar vidiš, vsekakor, in to trdim z vsem bitjem, nisem jaz.
Avtomatizirano deluje večina ljudi na Zemlji, sprogramirali smo se skozi kolektivno zavest in vzeli nešteto prepričanj, omejitev, nestrpnosti in nesprejemanja za svoje. Laž, absolutno velika laž, da je karkoli od tega resnično naše. Sploh ni. Le ena rešitev obstaja, korak onkraj. Onkraj mentala, iluzij in aspektov, zgrajenih na 'nižjih' energijah. Poti je mnogo, a za vse drži slednje. Le onkraj mentala lahko odkriješ kraljestvo Zavesti, občutkov.
In tam živi tvoja božanskost. V občutenju sveta z vsemi barvami, v občutenju sebe - z drugimi besedami, saj svet je na neki ravni projekcija sebstva. Edino bitje, ki je zares pomembno, si TI. In šele takrat, ko lahko objameš in začutiš omenjeno, si lahko dovoliš iskreno ljubiti drugega in druge. Začne se v SEBI. S sprejemanjem vsega kar si, z ljubeznijo in sočutjem do sebe ter seveda vedenjem in zaupanjem, da se vse odvija v tvoje 'najvišje dobro'. Da lahko vstopiš v svoje brezmejno veselje in lahko realiziraš sanje duše, razsvetljenje.
Lepo se sliši, ko zapišem, da je vse darilo. Neizrazljivo osvobajajoče, kot da poboža dušo in telo, kot da se neko breme sprosti in teža sveta in sebstva ni več na tvojih ramenih. Da, osvoboditev od pričakovanj in scenarijev ki pravijo, da bi moralo biti vse drugače. In posledično očitanje samemu sebi.
Zavalovi prešeren in zmagovit duh ljubezni in sočutja! Kot da je vse do sedaj peljalo sem in sedaj je JASNO. Le sprejeti in objeti moram vse in sem razsvetljen. Veselo in radostno razsvetljen. Vse ostalo tako ali tako nisem JAZ. Nisem resnični pravi jaz. Lahko mi pokažeš mojo sliko izpred let in trdiš, da sem to jaz. V resnici NISEM. Lahko mi pokažeš videoposnetek izpred 3 dni in odločno zagovarjaš, da vidiš mene. Veš, v resnici nisem JAZ. Je aspekt mene, ki pa zelo pogosto nima skupnega z mojo božansko esenco JAZ SEM, z mojo dušo. Bil je le kreacija, za potovanje po Zemlji, za odkrivanje novih obzorij itd., sedaj pa je zastarel. Zato to kar vidiš, vsekakor, in to trdim z vsem bitjem, nisem jaz.
Zavedanje, ki sledi iz opisanega zgoraj, je lahko v izrazito pomoč in podporo ter služi pri tem, da prenehamo z očitki samemu sebi, ki so v osnovi največji zaviratelj ljubezni do sebe. So enormna distrakcija, igre uma, do neke mere sicer zabavne, od tam naprej pa povsem odveč. So darilo, kot je vse ostalo, vendar se na določeni točki razsvetljenja nekatere situacije odvijejo le še zato, da prepoznano, da jih ne izbiramo več in jih lahko zavestno spustimo (oziroma le dovolimo izpust tistega, kar je na zavestni ravni že spuščeno in izbrano). Kristalno jasno je razvidno, da človeški aspekt nima popolnoma nobene kontrole in nadzora ali pa recimo vodstva v procesu razsvetljenja. To je domena duše in kakršnokoli drugačno razpravljanje bi bilo zame izguba časa.
Se pravi, VSE JE DARILO, je absolutna resnica. Kot sem zapisal, v veselje jo je slišati, nekaj drugega pomeni zgornje besede zaživeti. Ja, je velik izziv, saj stojimo na najveličastnejšem bojišču zgodovine, duša proti človeškemu aspektu, ki pa šaljivo in bizarno sploh ni prizorišče boja. Le človeku deluje tako. Dokler se ne zave, da tisto, kar na prvi pogled zaboli, da vzorci, ki nam dvigujejo živce, niso nič drugega kot kraljevsko darilo duše (kreatorja v nas), da se lahko stare zablokirane energije vrnejo v nevtralno stanje in se 'zacelijo' stare rane. Vzeli smo za svoje marsikaj. Sedaj je čas, da se zavemo, kaj je resnično naše in izraža božansko esenco, sanje duše in kaj je del programa kolektivne zavesti, aspektov, biološke, osebne in spiritualne karme.
Vse ti bo služilo 100%, ko prevzameš odgovornost za kreacijo katerekoli situacije oz. občutka, bolje rečeno emocije, jo brez zadržkov vdihneš in s tem razpustiš, kar se je moralo razpustiti, da se celostno zagledaš v božanski luči. Nova energija je spontana, neponovljiva in ekspanzivna. Služi Zavesti v vsakem trenutku in ne reagira na mentalne vzorce. Z umom je ne moremo spraviti v obstoj. Je izključna domena Zavesti in je slika razsvetljenega stanja. JAZ SEM, KI SEM. TI SI, KI SI. JAZ OBSTAJAM in TI OBSTJAŠ. NIČ DRUGEGA V SVOJEM BISTVU NI POMEMBNO. VSE JE DARILO, KI PELJE V ZAVEDANJE TEGA. LE NAPREJ, V NOVO, NAZAJ SE TAKO ALI TAKO NI MOŽNO SPUSTITI.
Ko sprejemaš in si zaupaš, da je vse darilo in je tukaj z najlepšim namenom (tudi in še posebej takrat ko v prvi sekundi zaboli), takrat ti je jasno, da si SAM kreakor svoje realnosti in situacij. Od te točke naprej, stari scenariji ne-obilja, ne-ljubezni in sočutja in pomanjakanja, niso več del naše realnosti.
Saj smo sprejeli najpomembnejše dejstvo. Vse energije in izkušnje ti služijo v najlepšem možnem smislu. Le tako in nič drugače.
Duša te ljubi, saj ljubiš se. LE NAPREJ, V NOVO!
Prince La Erosius - James Aubelle
P.S. Ko ne vem kaj storiti v primežu emocij, le globoko, nežno, odločno vdihnem in si zaupam ter VEM, da karkoli se dogaja, služi za najvišje dobro, ki mojemu umu ni nujno jasno. Intergrirajo se stare rane in aspekti, zaceli se vse tisto, kar si izbral in kar se 'mora'. Le dovoli in se zgodi. In vem, dragi prijatelj oz. prijateljica, da na trenutke zares ni lahko, razumem te, vendar se da, slej ko prej prideš ven - in to potrdim iz lastne izkušnje, brez dvoma.
Se pravi, VSE JE DARILO, je absolutna resnica. Kot sem zapisal, v veselje jo je slišati, nekaj drugega pomeni zgornje besede zaživeti. Ja, je velik izziv, saj stojimo na najveličastnejšem bojišču zgodovine, duša proti človeškemu aspektu, ki pa šaljivo in bizarno sploh ni prizorišče boja. Le človeku deluje tako. Dokler se ne zave, da tisto, kar na prvi pogled zaboli, da vzorci, ki nam dvigujejo živce, niso nič drugega kot kraljevsko darilo duše (kreatorja v nas), da se lahko stare zablokirane energije vrnejo v nevtralno stanje in se 'zacelijo' stare rane. Vzeli smo za svoje marsikaj. Sedaj je čas, da se zavemo, kaj je resnično naše in izraža božansko esenco, sanje duše in kaj je del programa kolektivne zavesti, aspektov, biološke, osebne in spiritualne karme.
Vse ti bo služilo 100%, ko prevzameš odgovornost za kreacijo katerekoli situacije oz. občutka, bolje rečeno emocije, jo brez zadržkov vdihneš in s tem razpustiš, kar se je moralo razpustiti, da se celostno zagledaš v božanski luči. Nova energija je spontana, neponovljiva in ekspanzivna. Služi Zavesti v vsakem trenutku in ne reagira na mentalne vzorce. Z umom je ne moremo spraviti v obstoj. Je izključna domena Zavesti in je slika razsvetljenega stanja. JAZ SEM, KI SEM. TI SI, KI SI. JAZ OBSTAJAM in TI OBSTJAŠ. NIČ DRUGEGA V SVOJEM BISTVU NI POMEMBNO. VSE JE DARILO, KI PELJE V ZAVEDANJE TEGA. LE NAPREJ, V NOVO, NAZAJ SE TAKO ALI TAKO NI MOŽNO SPUSTITI.
Ko sprejemaš in si zaupaš, da je vse darilo in je tukaj z najlepšim namenom (tudi in še posebej takrat ko v prvi sekundi zaboli), takrat ti je jasno, da si SAM kreakor svoje realnosti in situacij. Od te točke naprej, stari scenariji ne-obilja, ne-ljubezni in sočutja in pomanjakanja, niso več del naše realnosti.
Saj smo sprejeli najpomembnejše dejstvo. Vse energije in izkušnje ti služijo v najlepšem možnem smislu. Le tako in nič drugače.
Duša te ljubi, saj ljubiš se. LE NAPREJ, V NOVO!
Prince La Erosius - James Aubelle
P.S. Ko ne vem kaj storiti v primežu emocij, le globoko, nežno, odločno vdihnem in si zaupam ter VEM, da karkoli se dogaja, služi za najvišje dobro, ki mojemu umu ni nujno jasno. Intergrirajo se stare rane in aspekti, zaceli se vse tisto, kar si izbral in kar se 'mora'. Le dovoli in se zgodi. In vem, dragi prijatelj oz. prijateljica, da na trenutke zares ni lahko, razumem te, vendar se da, slej ko prej prideš ven - in to potrdim iz lastne izkušnje, brez dvoma.