ČE TE SPREJEMAM, ŠE NE POMENI, DA SI MI VŠEČ
Ko je govora o duhovni, osebnostni rasti, odnosih, razsvetljenih bitjih, življenjski »pozitivi« in svetlobi, se zelo pogosto dogaja, da je beseda »ljubezen« narobe razumljena. Marsikdo si namreč predstavlja, da so razsvetljena bitja izredno prijazna, ustrežljiva in vedno na voljo. Ta opis bi ne mogel biti bolj oddaljen od resnice. Naj uvod zaključim s sledečo mislijo: »Če si prijazen do sebe, ne moreš biti prijazen do vseh. To enostavno ne gre.«
Da bomo vse skupaj lažje dojeli, je seveda potrebno vedeti spodaj zapisano.
Velika razlika obstaja med tisto »ljubeznijo«, ki jo vidi družba v splošnem (kolektivna zavest) in »resnično ljubeznijo«, ki je svojem bistvu ljubezen do sebe. Prva je v celoti zgrajena na čustvih, nezdravi energijski izmenjavi in ko življenje ugledamo malo širše, vidimo da ni nič drugega kot izredno močna iluzija, ki mnogokrat deluje še kako resnično.
Druga, resnična ljubezen, kot jo imenujem jaz, nima popolnoma nobene veze z emocijami in ostalimi energijskimi igricami. Prisotna je kot občutek, ki je seveda neopisljiv, saj izraža tisto božansko naravo, katera živi v vsakem izmed nas; a vendarle se lahko z besedami nežno in bežno dotaknemo prelepega stanja, iz katerega je v najbolj čarobnem smislu kasneje ustvarjeno vse.
Čustva so miselni občutki. Še prepogosto so obravnavana kot nek temelj in fiksni člen našega bitja. Ah kje pa! Čustva v sebi nosijo sodbe, prepričanja, potrebo po varnosti in v splošnem prikazujejo delovanje iz pomanjkanja. Resnični občutki so onkraj katerekoli emocije. Prihajajo iz duše, ne iz uma in samo SO.
Blaženost, kreativnost, magičnost. Strast se čuti v ozadju in ja, seveda je prisotna. Strasti naše duše, občutenje, ki ne vsebuje umske navlake, šele zares kreirajo prihodnost v sijoči, zavestni obliki. Kot sami izbiramo! Um nima kreatorskih zmožnosti, vsa kreacija se dogaja iz duše, zavesti – občutkov, resničnih strasti. Vizija duše je nekaj nadvse posebnega, le prepustiti se ji je potrebno in zaživi. Enostavno je, čustva, misli in sodbe so v svoji naravi komplicirani.
Poudariti pa želim, da ni namen zgoraj napisanega, da bi zanikali svoja čustva, svoj mentalni del. Ne, sploh ne. Ker če to storimo, stopimo v še mnogo globlji osebni pekel, ki zagotovo ni prijeten. To vsi izmed nas še kako dobro vemo. Karkoli v življenju odrivaš na silo, pride nazaj tisočkrat močneje. Ne, tega ne rabimo več. Bistvo vsega je v sprejemanju miselnih občutkov. Priznati si, da obstajajo, si jih pustiti z vsem srcem začutiti in jih le spustiti. Nobene filozofije ni zadaj. Nobenega »dela na sebi«. Če namreč usmerjamo pozornost na lastno čiščenje, potem bomo počeli zgolj to. Čistili sobo, ki pravzaprav nikdar ne more biti očiščena in tudi ni potrebe po tem. Gre le za sprejemanje. Transformacija se zgodi sama od sebe.
Zavestno dihanje je čudovit pripomoček, katerega že precej časa uporabljam tudi sam. Je del Nove Energije. Z njim lažje spustimo kar nas teži, si dovolimo začutiti prav vse (temačno stran, ki je boleča), s tem brez sodbe sprejemamo, kar smo kdajkoli skreirali in z vsakim vdihom jadramo v stik s svojo dušo. Ko dihamo zavestno, ugledamo torej situacije z očmi duše in ne več z očmi uma. Jaz takšno dihanje imenujem »Akt ljubezni s samim seboj« in neskončno sem hvaležen za orodje, ki mi tako kraljevsko služi na poti razsvetljenja, sprejemanja sebe (vseh svojih delov). Kdor je zainteresiran, si lahko več o dihu ljubezni in integracije prebere na moji spletni strani.
Pa pojdimo naprej, nazaj na začetek. Ali čutite čarobnost te izjave?!
Sedaj ko je jasno, kaj so čustva oz. emocije, kaj je resnična ljubezen in kako razločevati med njimi, lahko z lahkoto speljemo članek do konca. Ko deluješ iz ljubezni do sebe, si privoščiš najboljše. Zase izbiraš tisto, kar te osrečuje in žene naprej, kar pa pomeni, da vsekakor ne boš ustrezal drugim, ki bodo od tebe želeli določen način funkcioniranja. Sledil boš svojim sanjam, ki bodo marsikdaj v nasprotju s tem, da bi šel na roko, ugodil drugim (kot si to počel v preteklosti).
Nimaš časa za igrice in prefinjenosti, preprosto povedano, ni ti več mar. Tvoja nova slika, ta božanska Sijočnost, ki se izraža skozi ljubezen do sebe, se ne bo ujemala s podobo, katero imajo oz. so imeli o tebi ljudje iz preteklosti (in seveda tudi ostali). Pa nič zato, naj odide vse tisto kar mora, da lahko v naše življenje vstopi nova, lepša energija.
Kar sem zapisal zgoraj absolutno ne pomeni, da razsvetljeno bitje ni toplo, ljubeče in popolnoma sprejemajoče. Seveda je. Le sebe postavlja na prvo mesto, izbira kdaj in s kom mu ustreza biti, deliti trenutek ter vsekakor ni več njegov problem, kaj si o vsem tem mislijo ostali. Ovce so vendarle ovce in če šaljivo dopolnim: Lev se ne ozira na mnenje ovac!
Mojster v vsem svojem sočutju sprejema ljudi in situacije, točno takšne kot so. Ne želi spreminjati ničesar in nikogar, saj ve, da je vse popolno in perfektno, kot sedaj JE. Vsako bitje na svetu je točno na točki, kjer mora in izbira biti, zato ga pač pustimo tam. Kdor bo želel stopiti v stik z našo modrostjo, nas bo poiskal sam oziroma se bo srečanje zgodilo v vsej svoji eleganci.
Sprejemam vse, a najprej sebe (drugače »itak« ne gre). Sprejemanje in zaupanje predstavljata resnično ljubezen, ne ostalo iluzorno natolcevanje, ki se izraža skozi: »Tako ga/jo imam rad, da ne morem živeti brez njega/nje«,« To počnem, ker mu/ji želim le najboljše« in meni osebno najljubša »Če me imaš resnično rad, boš mene postavil na prvo mesto (pred sebe)«. A res??! Iz kje izhajajo te neumnosti? Seveda poznamo odgovor.
Ljubi sebe, le tako boš lahko ljubil druge/drugega. Brez tega je stanje izpolnjujočih, toplih in iskrenih odnosov večno nekje v daljavi. Zavedaj se, da drugi ljudje niso okrog tebe, ker bi jih rabil, temveč le zaradi tega, da z njimi deliš srečo sedanjega trenutka.
Z največjim veseljem sem »prijazen« - če čutim, da pristopaš do mene z ljubeznijo, odprtostjo in željo po skupnem uživanju in ustvarjanju. Pa naj bo kakršnokoli že. Drugače ti odgovorim zelo odločno (iz vse ljubezni, ki jo premorem do sebe). Odgovorim ti z besedami pogumnega naslova: »Če te sprejemam, še ne pomeni da si mi všeč!«
In skoraj zagotovo te v tem primeru v mojem krogu življenja ne bo več…
Z ljubeznijo,
Prince La Erosius – James E.Maestro
Da bomo vse skupaj lažje dojeli, je seveda potrebno vedeti spodaj zapisano.
Velika razlika obstaja med tisto »ljubeznijo«, ki jo vidi družba v splošnem (kolektivna zavest) in »resnično ljubeznijo«, ki je svojem bistvu ljubezen do sebe. Prva je v celoti zgrajena na čustvih, nezdravi energijski izmenjavi in ko življenje ugledamo malo širše, vidimo da ni nič drugega kot izredno močna iluzija, ki mnogokrat deluje še kako resnično.
Druga, resnična ljubezen, kot jo imenujem jaz, nima popolnoma nobene veze z emocijami in ostalimi energijskimi igricami. Prisotna je kot občutek, ki je seveda neopisljiv, saj izraža tisto božansko naravo, katera živi v vsakem izmed nas; a vendarle se lahko z besedami nežno in bežno dotaknemo prelepega stanja, iz katerega je v najbolj čarobnem smislu kasneje ustvarjeno vse.
Čustva so miselni občutki. Še prepogosto so obravnavana kot nek temelj in fiksni člen našega bitja. Ah kje pa! Čustva v sebi nosijo sodbe, prepričanja, potrebo po varnosti in v splošnem prikazujejo delovanje iz pomanjkanja. Resnični občutki so onkraj katerekoli emocije. Prihajajo iz duše, ne iz uma in samo SO.
Blaženost, kreativnost, magičnost. Strast se čuti v ozadju in ja, seveda je prisotna. Strasti naše duše, občutenje, ki ne vsebuje umske navlake, šele zares kreirajo prihodnost v sijoči, zavestni obliki. Kot sami izbiramo! Um nima kreatorskih zmožnosti, vsa kreacija se dogaja iz duše, zavesti – občutkov, resničnih strasti. Vizija duše je nekaj nadvse posebnega, le prepustiti se ji je potrebno in zaživi. Enostavno je, čustva, misli in sodbe so v svoji naravi komplicirani.
Poudariti pa želim, da ni namen zgoraj napisanega, da bi zanikali svoja čustva, svoj mentalni del. Ne, sploh ne. Ker če to storimo, stopimo v še mnogo globlji osebni pekel, ki zagotovo ni prijeten. To vsi izmed nas še kako dobro vemo. Karkoli v življenju odrivaš na silo, pride nazaj tisočkrat močneje. Ne, tega ne rabimo več. Bistvo vsega je v sprejemanju miselnih občutkov. Priznati si, da obstajajo, si jih pustiti z vsem srcem začutiti in jih le spustiti. Nobene filozofije ni zadaj. Nobenega »dela na sebi«. Če namreč usmerjamo pozornost na lastno čiščenje, potem bomo počeli zgolj to. Čistili sobo, ki pravzaprav nikdar ne more biti očiščena in tudi ni potrebe po tem. Gre le za sprejemanje. Transformacija se zgodi sama od sebe.
Zavestno dihanje je čudovit pripomoček, katerega že precej časa uporabljam tudi sam. Je del Nove Energije. Z njim lažje spustimo kar nas teži, si dovolimo začutiti prav vse (temačno stran, ki je boleča), s tem brez sodbe sprejemamo, kar smo kdajkoli skreirali in z vsakim vdihom jadramo v stik s svojo dušo. Ko dihamo zavestno, ugledamo torej situacije z očmi duše in ne več z očmi uma. Jaz takšno dihanje imenujem »Akt ljubezni s samim seboj« in neskončno sem hvaležen za orodje, ki mi tako kraljevsko služi na poti razsvetljenja, sprejemanja sebe (vseh svojih delov). Kdor je zainteresiran, si lahko več o dihu ljubezni in integracije prebere na moji spletni strani.
Pa pojdimo naprej, nazaj na začetek. Ali čutite čarobnost te izjave?!
Sedaj ko je jasno, kaj so čustva oz. emocije, kaj je resnična ljubezen in kako razločevati med njimi, lahko z lahkoto speljemo članek do konca. Ko deluješ iz ljubezni do sebe, si privoščiš najboljše. Zase izbiraš tisto, kar te osrečuje in žene naprej, kar pa pomeni, da vsekakor ne boš ustrezal drugim, ki bodo od tebe želeli določen način funkcioniranja. Sledil boš svojim sanjam, ki bodo marsikdaj v nasprotju s tem, da bi šel na roko, ugodil drugim (kot si to počel v preteklosti).
Nimaš časa za igrice in prefinjenosti, preprosto povedano, ni ti več mar. Tvoja nova slika, ta božanska Sijočnost, ki se izraža skozi ljubezen do sebe, se ne bo ujemala s podobo, katero imajo oz. so imeli o tebi ljudje iz preteklosti (in seveda tudi ostali). Pa nič zato, naj odide vse tisto kar mora, da lahko v naše življenje vstopi nova, lepša energija.
Kar sem zapisal zgoraj absolutno ne pomeni, da razsvetljeno bitje ni toplo, ljubeče in popolnoma sprejemajoče. Seveda je. Le sebe postavlja na prvo mesto, izbira kdaj in s kom mu ustreza biti, deliti trenutek ter vsekakor ni več njegov problem, kaj si o vsem tem mislijo ostali. Ovce so vendarle ovce in če šaljivo dopolnim: Lev se ne ozira na mnenje ovac!
Mojster v vsem svojem sočutju sprejema ljudi in situacije, točno takšne kot so. Ne želi spreminjati ničesar in nikogar, saj ve, da je vse popolno in perfektno, kot sedaj JE. Vsako bitje na svetu je točno na točki, kjer mora in izbira biti, zato ga pač pustimo tam. Kdor bo želel stopiti v stik z našo modrostjo, nas bo poiskal sam oziroma se bo srečanje zgodilo v vsej svoji eleganci.
Sprejemam vse, a najprej sebe (drugače »itak« ne gre). Sprejemanje in zaupanje predstavljata resnično ljubezen, ne ostalo iluzorno natolcevanje, ki se izraža skozi: »Tako ga/jo imam rad, da ne morem živeti brez njega/nje«,« To počnem, ker mu/ji želim le najboljše« in meni osebno najljubša »Če me imaš resnično rad, boš mene postavil na prvo mesto (pred sebe)«. A res??! Iz kje izhajajo te neumnosti? Seveda poznamo odgovor.
Ljubi sebe, le tako boš lahko ljubil druge/drugega. Brez tega je stanje izpolnjujočih, toplih in iskrenih odnosov večno nekje v daljavi. Zavedaj se, da drugi ljudje niso okrog tebe, ker bi jih rabil, temveč le zaradi tega, da z njimi deliš srečo sedanjega trenutka.
Z največjim veseljem sem »prijazen« - če čutim, da pristopaš do mene z ljubeznijo, odprtostjo in željo po skupnem uživanju in ustvarjanju. Pa naj bo kakršnokoli že. Drugače ti odgovorim zelo odločno (iz vse ljubezni, ki jo premorem do sebe). Odgovorim ti z besedami pogumnega naslova: »Če te sprejemam, še ne pomeni da si mi všeč!«
In skoraj zagotovo te v tem primeru v mojem krogu življenja ne bo več…
Z ljubeznijo,
Prince La Erosius – James E.Maestro
PRIHAJAJOČA KNJIGA: DOBRO JUTRO, DUŠA!