ČAROBNOST NEZNANEGA
Prepustiti se lepoti trenutka, jo začutiti in vdihniti z vsem kar obstaja. Brez misli, brez strahu, brez oklevanja. Odločno in nežno. Sijati v tisti popolni tišini, kjer je ljubezen zlato in zlato je okras vsemu. Vse je sveto. Svet je svet! Globine in širine kozmosa so neopisljive, prostranost naše zavesti pa še mnogokrat presega to. Le kaj se skriva v nas, radoveden sem, vse bolj in bolj in z vso strastjo želim odkriti poezijo zavestnega življenja. Združiti svoj božanski in človeški del, da zaplešeta najlepši ples, ki sta ga kdajkoli plesala. Odgovor se blešči »tam nekje«, besede so premalo…um se sprašuje: Le kam me pelješ duša?
»Tam nekje«, le kaj je to? Ni ideje, ni koncepta, ni zamisli…ni ničesar. Ni pravila, ni vodila, ni recepta…ni ničesar. Ni knjige, ni korakov, ni uspeha…ni ničesar. Ni poraza, ni več časa, ni identitete…ni ničesar.
Ni ničesar, ni ničesar, ni ničesar! Le svoboda. Kjer ni nič, je namreč VSE. Gledano z umske perspektive to seveda ne drži, a kaj pa um ve o vsem kar obstaja in multidimenzionalno živi. Ni si zmožen predstavljati česa takega in niti ni bil zgrajen za to. Služil nam je, bil je naš prijatelj, sedaj je postal zelo utrujen od vseh bojev, truda in ugotavljanja kam naprej. Spustimo ga. Želi si tega. V njem je vse bolj žgoče hrepenenje po združitvi z dušo, ni več zmožen kontrolirati in usklajevati vsega. Naj zasije totalen kaos, ker v popolnem neredu se ironično skriva božanski red. Usoda duše, zavesti. Tam je vse jasno, le dovoliti si je potrebno stopiti v brezpogojno zaupanje samemu sebi. Samemu sebi pomeni tistemu, kar si v resnici: duša, zavest, JAZ SEM prisotnost.
Biti velik ali biti majhen. Biti uspešen ali neuspešen. Biti star ali biti mlad. Ja, vse to se nadaljuje v neskončnost. Vzorcev, ciklusov in prepričanj je ogromno. Še sedaj sem rekel skromno. Ni variante, da predelamo vsako posamezno misel, emocijo in rano. Ne gre, enostavno ne gre. Utrujenost je sedaj breme, stare strasti razreševanja problemov in doseganja uspehov nas ne ženejo več. Postalo nam je odveč. Spustimo od sebe potrebo po usklajevanju in ohranjanju podobe, starega. Absolutno je bilo dovolj. Vsaj zame. Za vas ne vem, vsak se mora odločiti sam. A enormna lepota se čuti v ozadju tega izpusta, odvezave (angleško: letting go in nato: allowing).
Res intenzivna in osvobajajoča energija se lahko ugleda za temi besedami, le dovoliti si je treba…
Ta tekst je pisan veliko bolj v poetičnem stilu kot večina ostalih do sedaj. Zakaj? Odgovor je že v tebi, čutiš ga, slutiš ga in ko ga bom zapisal, boš dejal »aha«. To bo tisti moment, ko vidiš, kako močno lahko zaupaš svojim občutkom in se prepustiš vodstvu le-teh. Intuicija ti seveda služi ves čas, prisluhni tistemu notranjemu glasu, ki ne govori ravno z besedami, a je konstantno prisoten in ti prišepetava zgodbo ljubezni, strasti, radosti, svobode. Ta glas te pelje v neznano, ta glas te pelje v POZNANO. Poznano duši in globljim sferam, tuje umu in 3D svetu. Pozabi na preteklost, tako ali tako je bila le iluzija. Kar se ti je zgodilo, gledaš ponavadi iz izredno omejene perspektive in niti slučajno ne zajameš celotne zgodbe, ki se je odvila skozi določeno izkušnjo. Kristalno jasno je, da tudi prihodnost zgubi svoj pomen, saj ni nič drugega kot koncept, ideja v našem umu.
Si se pripravljen odpreti pogumu? Pogumu zavesti, korajži strasti in biti le tisto, kar v resnici si! Neomejen, neobremenjen, neomadeževan. Brez očitanja, to zavira proces in kreacijo. Resničen pogum je namreč v tem, da ne rabiš storiti nič v starem smislu besedne zveze, da lahko le dopustiš tiste dele sebe, ki jih po večini do sedanjega trenutka sploh nisi opazil (bržkone si jih čutil nekje v ozadju). Te deli so tvoja božanskost, te deli so neštetokrat več, kot si um lahko zamisli in življenje poteka v mnogo dimenzijah. Ves čas gradimo tudi nove, če tako izberemo. Smo multi-dimenzionalna bitja in prav v trenutku, ko tole zapisujem, delujem še v raznih drugih sferah, katerih se v običajnosti zemeljskega življenja seveda ne zavedamo. A to ne pomeni da jih ni, obstajajo, mi obstajamo v vsej svoji širini in prostranosti.
Pa vstopimo tja. V čarobnost neznanega. Odgovoril bom na vprašanje o šarmantni poetičnosti tega teksta. Z moje perspektive je tak ravno zaradi tega, ker s svojo energijo ponazarja tisto »nekje tam«. Smo tukaj, a vzporedno tudi marsikje drugje. Poezija ustvarja občutek večnosti, širine, lebdenja v toku in hrepenenja v soncu in joku. Vse je tam kjer mora biti in magija se odvija sama od sebe. Vsak izmed nas je stvaritelj magije svojega življenja. Lahko začutiš tisto »nekaj več« in se prepustiš nagovoru besed, ki so v resnici prav tako tvoje. Skozi ta odlomek, te duša nagovori, nagovori mene, tebe, vsakega, ki si to pusti. Kaže ti čarobnost, lepoto in briljantnost neznanega. Tam se skrivajo vsi potenciali, sanje in strasti.
Zaupanje je temeljno! Zaupanje pelje tja, kjer ljubezen in toplina svoj dom ima. Ko si v stanju zaupanja in sprejemanja VEŠ, da je vse kot si izbral, skreiral si situacije zaradi določenih namenov. Ne v umskem smislu, pač pa iz dušne, zavestne ravni. Vsak trenutek te želi potisniti v sam TRENUTEK.
A zaradi starih vzorcev, strahov, travm, prepričanj, navezanosti na igre itd., tega običajno ne dopustimo. S tem ne spustimo toka v svoje življenje. Zaupati si, pomeni potopiti se globoko v polje izgubljenosti, ki v svojem bistvu to vsekakor ni. Zgolj deluje tako. Radostno bivanje leži v tem, koliko si pomirjen v svoji izgubljenosti…
Um ne more, um ne zmore, um ni bil zgrajen zato. Integracija se dogaja, staro odhaja, novo prihaja…iluzija zavaja. Ujet si toliko, kolikor si pustiš biti. Ko postanemo iskreni do sebe, vidimo, da smo vedno imeli možnost odločitve in smo sami izbirali, karkoli pač že. Je pa res, da se nismo zavedali.
Kaj je torej tam, kjer ni nič? Je vse ali konec? Tega odgovora ti nihče ne more dati. Le sam ga lahko odkriješ. Skozi izkušnjo, skozi zaupanje, skozi ljubezen do sebe.
Zajadrajmo v tisto smer, kjer besede izgubljajo svoj pomen. Je le občutek, občutek je življenje in življenje je tisto, kar sploh JE.
Nimam cilja, nimam plana, nimam vloge. Rekel bom adijo - vse človeške droge!
Čarobnost trenutka: »DOBRODOŠLA«!
Z ljubeznijo,
Prince La Erosius – James E.Maestro
»Tam nekje«, le kaj je to? Ni ideje, ni koncepta, ni zamisli…ni ničesar. Ni pravila, ni vodila, ni recepta…ni ničesar. Ni knjige, ni korakov, ni uspeha…ni ničesar. Ni poraza, ni več časa, ni identitete…ni ničesar.
Ni ničesar, ni ničesar, ni ničesar! Le svoboda. Kjer ni nič, je namreč VSE. Gledano z umske perspektive to seveda ne drži, a kaj pa um ve o vsem kar obstaja in multidimenzionalno živi. Ni si zmožen predstavljati česa takega in niti ni bil zgrajen za to. Služil nam je, bil je naš prijatelj, sedaj je postal zelo utrujen od vseh bojev, truda in ugotavljanja kam naprej. Spustimo ga. Želi si tega. V njem je vse bolj žgoče hrepenenje po združitvi z dušo, ni več zmožen kontrolirati in usklajevati vsega. Naj zasije totalen kaos, ker v popolnem neredu se ironično skriva božanski red. Usoda duše, zavesti. Tam je vse jasno, le dovoliti si je potrebno stopiti v brezpogojno zaupanje samemu sebi. Samemu sebi pomeni tistemu, kar si v resnici: duša, zavest, JAZ SEM prisotnost.
Biti velik ali biti majhen. Biti uspešen ali neuspešen. Biti star ali biti mlad. Ja, vse to se nadaljuje v neskončnost. Vzorcev, ciklusov in prepričanj je ogromno. Še sedaj sem rekel skromno. Ni variante, da predelamo vsako posamezno misel, emocijo in rano. Ne gre, enostavno ne gre. Utrujenost je sedaj breme, stare strasti razreševanja problemov in doseganja uspehov nas ne ženejo več. Postalo nam je odveč. Spustimo od sebe potrebo po usklajevanju in ohranjanju podobe, starega. Absolutno je bilo dovolj. Vsaj zame. Za vas ne vem, vsak se mora odločiti sam. A enormna lepota se čuti v ozadju tega izpusta, odvezave (angleško: letting go in nato: allowing).
Res intenzivna in osvobajajoča energija se lahko ugleda za temi besedami, le dovoliti si je treba…
Ta tekst je pisan veliko bolj v poetičnem stilu kot večina ostalih do sedaj. Zakaj? Odgovor je že v tebi, čutiš ga, slutiš ga in ko ga bom zapisal, boš dejal »aha«. To bo tisti moment, ko vidiš, kako močno lahko zaupaš svojim občutkom in se prepustiš vodstvu le-teh. Intuicija ti seveda služi ves čas, prisluhni tistemu notranjemu glasu, ki ne govori ravno z besedami, a je konstantno prisoten in ti prišepetava zgodbo ljubezni, strasti, radosti, svobode. Ta glas te pelje v neznano, ta glas te pelje v POZNANO. Poznano duši in globljim sferam, tuje umu in 3D svetu. Pozabi na preteklost, tako ali tako je bila le iluzija. Kar se ti je zgodilo, gledaš ponavadi iz izredno omejene perspektive in niti slučajno ne zajameš celotne zgodbe, ki se je odvila skozi določeno izkušnjo. Kristalno jasno je, da tudi prihodnost zgubi svoj pomen, saj ni nič drugega kot koncept, ideja v našem umu.
Si se pripravljen odpreti pogumu? Pogumu zavesti, korajži strasti in biti le tisto, kar v resnici si! Neomejen, neobremenjen, neomadeževan. Brez očitanja, to zavira proces in kreacijo. Resničen pogum je namreč v tem, da ne rabiš storiti nič v starem smislu besedne zveze, da lahko le dopustiš tiste dele sebe, ki jih po večini do sedanjega trenutka sploh nisi opazil (bržkone si jih čutil nekje v ozadju). Te deli so tvoja božanskost, te deli so neštetokrat več, kot si um lahko zamisli in življenje poteka v mnogo dimenzijah. Ves čas gradimo tudi nove, če tako izberemo. Smo multi-dimenzionalna bitja in prav v trenutku, ko tole zapisujem, delujem še v raznih drugih sferah, katerih se v običajnosti zemeljskega življenja seveda ne zavedamo. A to ne pomeni da jih ni, obstajajo, mi obstajamo v vsej svoji širini in prostranosti.
Pa vstopimo tja. V čarobnost neznanega. Odgovoril bom na vprašanje o šarmantni poetičnosti tega teksta. Z moje perspektive je tak ravno zaradi tega, ker s svojo energijo ponazarja tisto »nekje tam«. Smo tukaj, a vzporedno tudi marsikje drugje. Poezija ustvarja občutek večnosti, širine, lebdenja v toku in hrepenenja v soncu in joku. Vse je tam kjer mora biti in magija se odvija sama od sebe. Vsak izmed nas je stvaritelj magije svojega življenja. Lahko začutiš tisto »nekaj več« in se prepustiš nagovoru besed, ki so v resnici prav tako tvoje. Skozi ta odlomek, te duša nagovori, nagovori mene, tebe, vsakega, ki si to pusti. Kaže ti čarobnost, lepoto in briljantnost neznanega. Tam se skrivajo vsi potenciali, sanje in strasti.
Zaupanje je temeljno! Zaupanje pelje tja, kjer ljubezen in toplina svoj dom ima. Ko si v stanju zaupanja in sprejemanja VEŠ, da je vse kot si izbral, skreiral si situacije zaradi določenih namenov. Ne v umskem smislu, pač pa iz dušne, zavestne ravni. Vsak trenutek te želi potisniti v sam TRENUTEK.
A zaradi starih vzorcev, strahov, travm, prepričanj, navezanosti na igre itd., tega običajno ne dopustimo. S tem ne spustimo toka v svoje življenje. Zaupati si, pomeni potopiti se globoko v polje izgubljenosti, ki v svojem bistvu to vsekakor ni. Zgolj deluje tako. Radostno bivanje leži v tem, koliko si pomirjen v svoji izgubljenosti…
Um ne more, um ne zmore, um ni bil zgrajen zato. Integracija se dogaja, staro odhaja, novo prihaja…iluzija zavaja. Ujet si toliko, kolikor si pustiš biti. Ko postanemo iskreni do sebe, vidimo, da smo vedno imeli možnost odločitve in smo sami izbirali, karkoli pač že. Je pa res, da se nismo zavedali.
Kaj je torej tam, kjer ni nič? Je vse ali konec? Tega odgovora ti nihče ne more dati. Le sam ga lahko odkriješ. Skozi izkušnjo, skozi zaupanje, skozi ljubezen do sebe.
Zajadrajmo v tisto smer, kjer besede izgubljajo svoj pomen. Je le občutek, občutek je življenje in življenje je tisto, kar sploh JE.
Nimam cilja, nimam plana, nimam vloge. Rekel bom adijo - vse človeške droge!
Čarobnost trenutka: »DOBRODOŠLA«!
Z ljubeznijo,
Prince La Erosius – James E.Maestro
PRIHAJAJOČA KNJIGA: DOBRO JUTRO, DUŠA!